Zadnjič sem gledala reportažo z obalne ceste med Koprom in Izolo, poanta je bila seveda v tem, kako ljudstvo spoštuje ukaze oblasti. In spoštovanje je bilo osupljivo – ko so prišli redki sprehajalci do neopazne meje med občinama, so se ubogljivo obrnili in šli nazaj. Ker če bi šli še nekaj metrov dlje, bi lahko plačali kazen. Čeprav ni pod milim bogom nobene pametne obrazložitve, zakaj bi s tem komu škodili. Seveda je bilo jasno, da gre za čistokrvne prebivalce dotičnih občin in ne za kakšne pritepence od drugod. Recimo, ježešna, iz Pirana.
Oblast pozablja (o tem poleg razkurjenih državljanov razmišljajo še infektologi in epidemiologi, ampak kdo jih posluša?!), da so neumne, nerazložljive in pretirane odredbe kontraproduktivne. Ljudje jih v imenu zdrave pameti pač kršijo. Vzemimo recimo zmešnjavo z vikendaši, človek bi moral imeti v žepu debelo mapo z dokaznimi papirji, ki pa jih ni. Zakaj? Ko se je zadeva s karanteno začela, so vsi, ki se imajo kam umakniti iz mest, zbežali v svoje bolj ali manj udobne kočure (nekateri pa tudi v vile), ki jim pravijo vikend. Eni imajo tam računalnike in internet, mnogi ne – ne pozabimo, da so vikendaši predvsem starejši ljudje. In potem je udaril odlok z nekakšnimi začasnimi prijavami, ki doslej niso bile potrebne, saj vendar nenehno prehajamo med stalnim in počitniškim bivališčem. Na ustrezno upravno enoto pošljem povpraševanje po začasni prijavi, pa mi pošljejo en kup elektronskih obrazcev, med drugim zahtevo, da moram ali poslati originalne dokumente ali pa skenirane dokumente poleg vseh drugih priseg in elektronskih podpisov. Čakajte no, vikendaši vendar hranimo dokumente na stalnem naslovu in zdaj ne smemo tja, pa tudi če bi jih imeli, nimamo skenerjev in mnogi z moderno tehnologijo tudi ne znajo ravnati. Na upravnih enotah potrebujejo le en klik do zemljiške knjige ali komunale, ki nam pošilja račune za prispevke, pa vedo, ali tam res živimo ali ne. Ampak ne, državljane je treba tudi po spletu pošiljati od vrat do vrat. Pri tem nihče ne pomisli, da morajo prebivalci moje vasi v najbližjo trgovino v svoji občini dvakrat čez mejo druge občine, čisto najbližja trgovina pa je v tretji občini. Ne razumete? Mi tudi ne. Gremo pač tja, kjer imajo, kar potrebujemo, in računamo na zdravo pamet represivnih organov ali kako se temu že reče. Tudi plečate bumbarje pred nekaterimi trgovinami, ki določajo, ali smo dovolj ali preveč stari za nakupe, bomo nekako ukrotili. No, to so praktični vidiki »nesorazmernosti ukrepov«, zaradi katerih je odletel direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje Ivan Eržen. Ker je mislil. In ker si je drznil povedati, kar vsi vemo – da je razkuževanje večstanovanjskih zgradb bedarija. Je pa dober trening poslušnosti.
Več v reviji Zarja Jana št. 15, 14. 4. 2020