Ob koncu oktobra pa čez dvajset stopinj, Olgica v frnjaži je komaj spravila belouško s praga hiše, jagode na vrtu že spet cvetijo, listje res počasi rjavi in zapušča drevje samo takrat, ko močno piha.
Da ne govorim o vseprisotnih osah! Samo vrata hiše odprete, pa že kakšna čaka na pragu. Prebrala sem, da so ose v tem času že brez dela. Njihova gnezda so opustela, matica je odšla iskat novega samca, stare matice in samci ter delavke pa brezciljno letajo naokoli, ne vedoč, kaj bi sami s seboj, in ne vedoč, no, vsaj upam, da bo zima prinesla njihov konec. Tako žalostno se sliši, ali ne? In ker so sladkosnede, v hiši iščejo kaj sladkega, cvetlic ni več veliko na travnikih, pa še te večkrat pere jesensko deževje. In ker midva z Janekom vsak dan kuhava kompot iz domačih, resda neuglednih jabolk, zato pa dišečih in sladkih, se nama vsak dan pridruži kakšna osa. Zdaj sem se tudi odvadila, da bi jo preganjala z mahanjem, ker sem nekje prebrala, da takrat osa misli, da je v svojem gnezdu, kjer vedno mrgoli. Zato ji ne vzbujam lažnega upanja.
Z Janekom sva jo vsak dan takoj, ko sva prišla iz Tolmin, mahnila na sprehod. Bilo je toplo, celo vroče v debelejših oblačilih, potem pa je vsake toliko časa zapihal veter. Ne prvič in ne zadnjič mi takšen prepišni veter ni prinesel nič dobrega. Sredi noči me je zbudil hud zobobol. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem bila na levi polovici obraza podobna hrčku, ki si je ravno napolnil usta z oreščki in še jabolki povrhu. Saj mi je šlo na smeh, a se nisem mogla smejati, ker me je vse bolelo. Potem sem tudi ugotovila, da je polovica obraza čisto brez gub, kot da to nisem jaz, druga polovica pa … no, resnična jaz. Zgubana. Joj, kako sem si zaželela svoje gube nazaj! Ki samo kažejo moje mnoge izkušnje in živo življenje!
Načela sem svojo zlato rezervo zdravil, Janek se je zbudil in me iskal po hiši. Malo čudno me je gledal in se prijemal za lice. Nisem veliko komentirala, ker bi to čuteče bitje zagrnila mala žalost. In nemoč. Kolikor ga poznam, bi bil nesrečen, če se jaz ne bi vedno smejala na vsa usta. No, pa sem se potrudila. Drugi dan sem imela čim več časa šal zavit okrog ust, pa mi ga je večkrat potegnil dol. Zvečer je, kot vsak večer, čakal z Mišmašem v roki. Na hitro sem v mislih prosila vse in vsakogar za pomoč, hehe, in … začela brati. Opazoval me je in videl, da mimika mojega obraza ni prava, pa tudi slišal, da moj glas ni takšen kot vsak dan. Malo je bobnel, pa še sičniki in šumniki so se izgubljali. Večkrat mi je položil dlan na lice in mislim, da je želel pregnati mojo oteklino, da bi bilo spet vse tako kot vedno.
In tudi bo, še kakšen dan bova potrpela, pa bova spet v starih tirnicah, hehe.
Kadar sva doma, greva vedno na dolg sprehod že zjutraj, takoj, ko se prikaže sonce. Ko začnejo vreti čez hrib Polovnik beli oblaki, moji možgani takoj najdejo povezavo. Kot da iz lonca kipi mleko, hehe. Po izkušnjah sodeč pa bo popoldne slabo vreme, pravijo tukaj domačini. Počasi sva se že vlekla proti domu, klanček se je zdel daljši kot običajno, sonce se nama je upiralo v hrbet. Naproti nama je prišla neka gospa, se ustavila in me povprašala po imenu. Potem je povedala, da vedno bere najine kolumne in se mnogokrat zamisli ob njih. Strašno milo mi je bilo: vedno si samo želim, da bi bralci dobrohotno razmišljali o osebah s posebnimi potrebami in spoznali, da tudi oni lahko veliko prispevajo v življenje večinskih ljudi.
Potem je gospa povedala, da vsak teden odnese revijo Jana svoji mami. Ki je tudi najina zvesta sopotnica tukaj. Ne poznamo se, ne vidimo se, pa vendar nekaj naredi tudi moč naših misli. Vsaka dobra misel dobrega človeka o naju nama daje nekaj moči. O tem sem prepričana. Tako je njena mama neki dan spet vzela v roke Jano in rekla, da zdaj bo pa prebrala, kaj je njen Janek delal ta teden.
Videla sem, kako zelo je bila gospa ganjena, in sem ostala brez besed. Verjemite mi, da poznam res veliko besed in jih z branjem ohranjam, kolikor je le mogoče, ampak kadar me preplavijo čustva, se tudi meni izprazni glava. In ne najdem pravih besed, ki bi natančno opisale take trenutke. Toliko hvaležnosti, sreče, veselja, tako rada bi objela mamo, ki je v mislih s tako veliko naklonjenostjo z Janekom in menoj. Ki deli z nama najino življenje, pa čeprav samo preko mojih besed vsak teden, podobno kot vi zdaj, ta trenutek, ko to berete.
Objela sem gospo in prosila, naj izroči mami najine lepe pozdrave! Draga gospa, tudi midva vam tukaj pošiljava najine hvaležne misli na vas. Vem, da bi vas Janek objel, če bi vas srečal. Vedno začuti dobre ljudi, to že veste, ali ne?
S to prelepo zgodbo se za teden nenavadna, tokrat sicer malo hrčkasta mama poslavljam od vas. In moje raztreščene misli tudi. Seveda pa niso nič manj tople in hvaležne! Vsem vam!
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
