Me vpraša Danaja, kaj bom najprej storil, ko bo konec te koronske mizerije. Ona bi šla v mesto in si po tednih nalivanja z instantno brozgo v miru privoščila najboljši kofe, po dolgih, počasnih požirkih bi ga spila s pobožno hvaležnostjo in zraven gledala vrvež na ulici. Jaz ne vem točno, nisem razmišljal. Če bi lahko, bi se verjetno najraje slekel in golorit in svoboden tekal po travniku, pod soncem, med ptiči in barvami, dokler ne bi samo padel na tla, izčrpan od veselja. Ker pa ne želim morebitnih prič takšne ekshibicije udariti s postravmatsko motnjo/trajno slepoto, tega ne bom storil. Pa saj je konec koncev vseeno – samo da bo minilo in da jo bomo odnesli s celo kožo ter zakrpanim dostojanstvom.
Do takrat bo preteklo še nekaj tednov. Tega se zavedam. Zgodi se, da me ta misel spravi ob živce in potem ponoči strmim v zrak in razmišljam, kaj bi lahko storil, da bi obvaroval svojo družino. In po možnosti še rešil svet – če se že spravljam zraven. Kadar me stisne čez dan, dostikrat preklopim v svojo hudičevsko persono in iščem prepira; spet drugič se kujam in razmišljam, da bi šel na balkon po žogo, ji s flomastrom narisal obraz in jo poimenoval gospod Wilson. Včasih strmim skozi okno in žugam azurnemu dnevu, ki se preteguje pred menoj, brezskrbno kakor gola lepotica pred impotentnim, nemočnim starcem. Bentim čez narod, ki se ne pusti motiti in v gručah veselo predrablja o vremenu ali pa obsedeno teka in kolesari ter »trenira« – ker kaj pa veš, mogoče bodo olimpijske igre v Tokiu še vseeno na sporedu čez nekaj mesecev. Za dvajset sekund peljem mučenika psa na trato pred blokom, da opravi svoje sramotne potrebice, in prenašam zbadanje z razbeljenimi opazkami na račun svoje maske. Na slaba dva tedna grem v štacuno in prinesem nekaj kilogramov hrane ter vece papirja in plenic – in nekaj ton predsodkov. Padam in se pobiram, grešim in si oproščam, strašim in opogumljam, spodkopavam ter podpiram. Vsako jutro se zahvalim, da smo zdravi. Vsak večer pred spanjem si zaželim, samo da bi se zjutraj videli. In pride en dan, vabeče poflirta skozi šipo, ugasne, nato pride drugi – in mi smo zdravi in smo skupaj.
V takih obdobjih človek izve veliko o sebi in drugih. Danaja je srce in duša te družine, ta mala je iskra destilirane radosti, pes pa ostaja zaupanja vredna blagovna znamka. Jaz se samo čudim in trudim, da držim svoj vogal ali dva. Kadar mi uspe, sem ponosen – tako urbi et orbi razglasim, da sem zadnjič spekel burek; mislim, da je to tako prelomen dosežek, da bi ga lahko mirno zapisal v svoj življenjepis. Raje burek kot zarečeni kruh. Skratka, nekako nam gre in zdi se mi, da bi bilo noro dobro, če bi čez leta lahko rekel, da nam mogoče sploh ni šlo tako slabo. Zdaj pa je treba samo zdržati.
Zarja Jana št. 14, 7. 4. 2020
