Ljudje, ki so mi podobni, secirajo življenje kot mrtvo žabo, v glavnem brez razloga, zaradi radovednosti. Naklonjeni so dramatizaciji in so poceni teatralni glede vsakodnevnih dogodkov, zlasti tistih, ki se bodo zgodili šele čez sedem let. Ljudje, ki preveč mislimo, potrebujemo srce, ki preveč ljubi, ker samo srce, ki noro ljubi, lahko umiri možgane, ko ti začnejo preveč razmišljati. Utiša jih in spravi misli na tiste najbolj osnovne. Recimo na tele: »Komaj čakam, da ga objamem,« ali pa »Kako lepe oči ima.« Najmanj sem razmišljala o smislu življenja takrat, ko sem živela strast. Najmanj sem preštevala dneve, ko sem v njih najbolj uživala. Najmanj sem se bala, ko sem živela s polnimi pljuči. In najmanj sem načrtovala prihodnost takrat, ko sem jemala vse od sedanjosti. Roko na srce, to je treba priznati, nisem oseba, ki jo je zlahka ljubiti. Težko bi sebe opisala kot nežen spomladanski vetrič, ki boža obraze. Sem bolj kot nenadna nevihta, zaradi katere ljudje panično bežijo v hišo in vlečejo kable elektronskih naprav iz zidov, da zmanjšajo tveganje za požar.
Ljudje podzavestno gasimo svojo strast, umikamo se nevihtam na račun predvidljivega življenja brez potresov, jajčne omlete in ravnokar stisnjenega svežega pomarančnega soka za zajtrk, »varne službe« od osmih do petih popoldne in prostega vikenda v naravi. Spremljamo vremenske napovednike, da vemo, kako naj se oblečemo in če bomo morda potrebovali dežnik. Spremljamo poročila, da smo v toku. Kot da je najbolj pomembno to, da si v toku vsega, kar se dogaja po svetu. Brzdamo noro srce, ker kako se bomo nosili s posledicami, ki jih lahko naredi srce tako ponorelo?
Tako pogosto spravimo svoja življenja na ravno črto, ki ni nič boljša od tiste na raznih medicinskih monitorjih, ko nam v komi meri telesne aktivnosti. Vsi se krčevito prijemljemo za glavo in možgane, ker nam to ustvarja privid, da imamo stvari pod nadzorom in da se ne more zgoditi nič slabega. Ampak k vragu s tem umiranjem strasti na račun »predvidljivega« življenja. Ni boljšega občutka, tega se še prav dobro spomnim, od tistega, ko zajahaš svoje ponorelo srce in ga pustiš, da te pelje, kamor ono hoče.
Vse to mi gre skozi glavo, ko opazujem Danka in Zvezdano pri pogovoru in poskušam umiriti svoj nenadoma prebujen in vznemirjen srčni mehanizem. Pogovarjata se o življenju in o tem čudovitem otoku, ki je močno povezan z vsaj tremi nenavadnimi ljudmi, ki jih poznam. Prvi je nedavno preminuli zdravilec in bioenergetik Zdenko Domančič, dobro znan tudi številnim Janinim bralcem, doma je bil s tega konca. Drugi je Marjan Ogorevc, tudi zdravilec in energetik, prav tako dobro znan številnim Janinim bralcem, ki ima na tem otoku svojo hišo in množico sledilcev. Tretji pa je privlačni mož pred mano, za katerega se izkaže, da se tudi ukvarja z energetskim zdravljenjem. Vsak izmed naštetih pomaga ljudem po neki svoji metodi, ne bom se zdaj spuščala v strokovne razlage, saj me niso zanimale niti za to mizo, medtem ko sta jih moja sogovornika razpletala med sabo.
Opazovala sem tega lepega in umirjenega moža, ki je kadil in se ni preveč zavedal mojega obstoja. Imelo me je, da bi mu sedla v naročje in da bi mu v dolge sive lase zagrebla svoje prste, pa sem mirovala kot gekon. V mislih sem naju videla, kako z roko v roki loviva morske valove. Kako jadrava na sončnih žarkih in se smejiva slanim kapljicam, ki naju lovijo. Videla sem naju, kako prepletena zakrivava veliko sonce in kako njegovi lasje kot jadro plapolajo nad nama in nama delajo senco.
In potem nekako od daleč slišim v njunem pogovoru, ki me sploh ni zanimal, ker sem bila zatopljena v svoje romantične sanje, da govori o svoji ženi, čudoviti in inteligentni Črnogorki, ki mu je rodila pet krasnih otrok. Kaj? Pet?! O, bože dragi.
V trenutku se mi dlani zarosijo, srce okameni ter se čez nekaj trenutkov, kot že parkrat prej v življenju, nemo in brez opozorila razpoči ter razleti na tisoče drobnih črepinj, ki se kot majhne boleče iglice zarijejo v moje meso. Poročen? O moj bog, to pa je smrt za romantiko. Vsaj za mojo. V hipu mi usahne vzbujeno zanimanje zanj, vezani moški me nikoli niso privlačili. Preveč drame nosijo s seboj, tega pa ne potrebujem, niti si tega ne želim. Kar se tiče ljubezenskega odnosa imam v življenju samo eno pravilo, in to je, nikoli ne bodi druga. Ali pa tretja, morda celo četrta, kdo bi vedel. Ti čustveni performansi enostavno niso zame. Verjamem, da so zveze in zakoni drugih za mnoge nepomembni, sploh če se zaljubijo v koga, ki je v paru, a mene takšni odnosi, na srečo, niso nikoli privlačili. Čeravno imam prijateljice, ki s tem, da so druge, nimajo prav nobenih težav. Ravno nasprotno. »Naj ženi teži z umazanimi nogavicami, razvajenimi otroki in nočnim smrčanjem,« pravijo. »Od njega dobim samo najboljše, ker sem jaz njegov hobi program.«
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
