Ko sem pred časom obiskala grob svojih prednikov na Ptuju, mi je bilo kar nerodno. Drugi grobovi so bili urejeni, rožice zalite, o plevelu ne duha ne sluha. Ko sem čez čas prišla k mami na Žale, je številne grobove preraščal plevel, potke med njimi prav tako, plastika od pogorelih sveč je ležala vsepovsod. Razlika je očitna. Eno je podeželje, drugo pa mesto, kjer si dostikrat niti za žive ne vzamemo časa.
Najraje ne bi nič vedeli in nič videli. Ne doma in ne na tujem. Izrael pobija vse naokrog. Orožje se dobro prodaja. Koga briga na desettisoče pobitih otrok? Smrt ni več novica. V ZDA so pred volitvami. O izraelskem holokavstu ne Harris ne Trump ne rečeta kaj dosti. Precej bolj kot otroci v Gazi se ljudem v New Yorku smilijo psi. Razmišljajo, da bi bili lastniki bolnih psov upravičeni do bolniške odsotnosti. Človečnost je res na psu.
Ljudje otopimo. Vest o smrti desetih, tridesetih, petdesetih, stopetdesetih preslišimo. Dogaja se vsak dan. A dogajalo se je tudi v preteklosti. Ne tako davno in sploh ne daleč. Kar pozabili smo, da je bilo ob razpadu Jugoslavije pobitih sto tisoč ljudi!!! V Kambodži tri milijone, v Ruandi 800 tisoč, v Darfurju pol milijona, Armencev milijon in pol ….
Kdo še verjame velesilam, da si želijo mir? Oborožujejo se, mobilizirajo vojake, jih kupujejo …. Vrača se obvezno služenje vojaškega roka brez omembe vrednih ugovorov. Pravzaprav je dobro, da imamo v Sloveniji svojo domačo štalo, da je dogajanje na domačem političnem odru tako nedojemljivo amatersko, zblojeno, pokvarjeno, da kar pozabimo na svet.
Pred časom so izvoljenci v enem dnevu, ne da bi trznili, naredili za normalno politiko dva smrtna obrata. JEK 2 in Tone Rop. Mimogrede. Največja stranka ve, da nima »vernikov« in nikoli več ne bo velika. Če naslednjič sploh še bo. SDS bo, a manjša, kot je zdaj. Večina volivcev pa bo spet iskala nov obraz. Vsi pa smo vedno bolj nezadovoljni.
Zdravstvo, šolstvo, stanovanjska problematika, kmetijstvo … Nič se ne premakne.
Šola v Ljubljani. S težavo so našli študenta za poučevanje matematike. Starši so bili sprva veseli. Pozneje se je izkazalo, da mladenič izkušenj s poučevanjem nima, želje, da bi to počel dobro in vse življenje, pa tudi ne. Več kot on so otroke matematike morali naučiti doma. A tako pač je danes v tem našem šolstvu. Na ministrstvu so se izmenjavali ljudje, ki jih vse skupaj ni posebno zanimalo, in zdaj imamo, kar imamo. V resnici pa to, na kar so mnogi po tihem upali. Razmere so dozorele. Čas je za zagon zasebnega šolstva. Ne bo za vse. A za tiste, ki bodo svojim otrokom hoteli dobro in bodo imeli denar, bo. To, kar so v zdravstvu že realizirali, se zdaj začenja v šolstvu. In tako kot nekdaj v zdravstvu tudi zdaj v šolstvu alarmi ne zvonijo. Pa bi morali. Šolstvo je načeto. Če se kdo, ki hoče narediti red, le najde, hitro pade po njem. Ko je ravnatelj gimnazije v Kočevju Gregor Pečan začel zavračati izmišljena opravičila, ki so jih starši pisali svojim srčkom, je počilo. Kako si drzne, to so vendar njihovi otroci. Nujno mora odstopiti!?
Še zdaleč ni vse, kar starši počnejo, dobro za otroke. In počnejo res marsikaj. Berem, da mama svojega petletnika še vedno doji! In verjame, da je najboljša mama na svetu. Ta dečko bo prihodnje leto šel v šolo! Ne bo mu lahko. In mama bo prepričana, da so krivi vsi, le ona ne.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
