Sonček je sijal, hrane je bilo cele gore, tudi pri šampanjcu niso škrtarili. Malce nenavadno se mi je zdelo, da največji požeruhi na tej zabavi niso kaj prida jedli in tudi pijače so se nekateri, ki nikoli ne gredo domov trezni, izogibali. Čudno, čudno. Preden smo se razšli, je nekaj gostov priznalo, da so še prejšnji teden, nekateri pa celo pred dvema dnevoma, ležali zaradi neke novodobne viroze. Fak, je rekla babica. »Če bi povedali na začetku, da so pravkar iz bolniške postelje, bi se vsaj prekrižala in popila bi veliko šnopsa, čeprav ga ne maram,« se je vsajala. Upravičeno.
Kajti že čez dva dni smo začeli vsi po vrsti cepati kot muhe. Najprej koruzniška snaha in sin, potem hči in njen koruznik, nato babica. Pa jaz. Samo cenjeni soprog je sijal od zdravja. Z grozo smo zaslutili, da smo poslej v njegovih rokah. Tudi sicer nam kar naprej predava, da imamo pretanke nogavice, da ne nosimo kap in šalov, ko zapiha kakšna sapica, predvsem pa da premalo pijemo. Da ne govorimo o tem, da posedamo na kamniti klopi, kar povzroča vnetje mehurja, jajčnikov in prašnikov, in da ljubimo prepih, kar je najhujše za zdravje. Skratka, dobili smo, kar smo iskali, in zdaj nas bo spravil k sebi. Vmes bo seveda tudi malce predaval.
Najprej je privlekel iz lekarne teste za kovid, nam z vatiranimi palčkami temeljito ostrgal smrkave nosove in ugotovil, da kovida ni pri hiši. Hvala bogu, je dahnil. Pripomnila sem, da kovid zdaj ni več najhujša viroza, virus se je utrudil in zdaj razsaja po razgretih telesih le še po tri dni. Saj je vseeno, kaj ste staknili s svojim razvratnim življenjem, to je pač treba ozdraviti, zato marš v postelje! se je drl. In smo šli. Na štedilniku je brbotal velik lonec vode, para se je širila po vsej hiši, kar je menda dobro za nosno sluznico. Ker ni imel nihče vonja, nismo vedeli, da se v loncu kuhata dve stari kuri in kilogram kosti. Eliksir zdravja. Tako je njegova mama preganjala prehlad, je pojasnil. Vrelo juho so najprej vdihavali, potem so jo pa (vrelo) pojedli. Z vsem znojem in drugimi tekočinami, ki so se medtem nakapljale z nosu v krožnik. Na pomoč!
Pogreznila sem se med odeje, mokre od znoja, in si želela samo eno – da me pustijo pri miru, dokler se ne zbudim, po možnosti zdrava. Figo zeleno! Cenjeni soprog je prižgal luč, treščil na nočno omarico vrel čaj in zahteval, da ga pri priči spijem. Potem je z mene zvlekel mokro posteljnino in pižamo, me temeljito odrgnil z grobo brisačo in me prisilil, da sem si navlekla volnen ledvični pas, ki ga sam nosi ponoči in podnevi. Poleti in pozimi, odkar je nekoč ležal dva tedna v bolnišnici zaradi bolečin v križu. Ledvični pas zaščiti najbolj vitalne organe, razumela?! Potem je šel z vrelim čajem in ledvičnimi pasovi še v druge bolniške sobe, od koder so se slišali presunljivi kriki. Slišala sem, kako je ljubljeni sin vprašal svojo koruznico, zakaj ne pokliče na pomoč svoje mame, ki je vendar zdravnica, pa je zatulila, da nikakor. Kadar zdravi domače, jih našopa z zdravili, da jih potem še kakšen mesec boli želodec, najbolj moteče pa je, ker zraven na glas moli.
Po treh, štirih dneh smo začeli vstajati iz postelj, sanjarili smo o šmornu in palačinkah oziroma o čemerkoli, kar ni bila zdravilna kostno-kurja juha. Ledvične pasove smo poskrili pod blazine in se ob odprtih oknih nadihali svežega zraka. Prepih je, je tulil cenjeni soprog s krehajočim glasom. In vročičnimi očmi, znoj mu je z obraza kapljal na junaške prsi. Aha, tudi on je fasal, smo rekli brez privoščljivosti. Zdaj mu bomo lahko vrnili vse ljubeznivosti. Če se prav spomnim, je moja stara mama kuhala žabo v črnem vinu, kadar je kdo zbolel, je pripomnil koruzniški zet.
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024. .
