Kakšen je torej danes vajin odnos?
Miša: Lep, dober, tudi drugačen; nekaj je bila starševska nuja, zdaj se meniva o drugih rečeh, meljeva teme, v katerih se gibljeva in jih živiva kot dva odrasla človeka.
Ula: Precej drugačen!
Miša: Ni več tistega mati – hči, starš in otrok.
Ula (zašepeta): Čeprav včasih je še malo … No, zrelejša si, kdaj še vedno kakšen korak pred mano, imaš več kilometrine in si dala več življenja skozi in prav je, da imaš nad kakšnimi stvarmi, ki so zame še neodkrite, »nadzor«. Pogled z (drugega) gledišča vsaj. To pomeni, da gre za človeka modrosti, ki te želi malo zaustaviti za razmislek.
Ne gre torej več za vprašanja v slogu, ali si dovolj oblečena in ali si že jedla ...
Miša: Ooo, vprašam, vprašam! (smeh)
Ula:Saj mi je lepo, če me to vpraša. Sem pa vesela, da ni več nedeljskih kosil, ki so bila sicer super, dokler ni bil čas odhoda in me je mami vprašala: »No, in kaj bo z diplomo?« (smeh) Sem pa res potrebovala nekaj let vzpodbude.
Je bilo za vas zelo pomembno, da hči diplomira?
Miša:Tudi njej sem večkrat povedala, da je diploma predvsem odnos do sebe, dokaz, da znaš tudi zaključiti stvari, ki si se jih lotil; sebi dokažeš, da zmoreš, zagrizeš in ne zanemariš truda, ki si ga vložil v študijska leta. Da moraš imeti do sebe in lastnega dela spoštovanje.
Ste po diplomi, ki ste jo končali pred kakim desetletjem, tudi sami spoznali, da je res pomemben zaključek?
Ula:Tako je. Odleže ti. Podzavest ne melje več. Mami mi je želela dati v roke vsa orodja, orožja, da se bojujem s svetom, kot si sama želim. Diploma je spremenila tudi najin odnos. Mami sicer ni nikoli imela pripomb na to, kaj delam, kakšna bo moja karierna pot, ampak je želela le, da končam, kar sem si zastavila.
Kako se je vajin odnos spreminjal z leti? Kdaj sta si šli najbolj na živce?
Miša:Meni ni šla Ula nikoli na živce.
Ula:Res, ona je bila super.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 14., 2. april, 2024.
