Do sebe je zahtevna in izjemno odgovorna do vseh funkcij, ki jih sprejema le za omejen čas, saj je prepričana, da je treba prepustiti mesto drugim, da se preskusijo, kalijo in da zaveje svež veter. Odločna, srčna, čuteča, kritična, nenehno stremeča k izboljšavam je zgled in navdih za mnoge mlade gasilke, kar ji je v posebno čast. Sporoča jim, da tudi one zmorejo vse, če le med gasilce vstopajo odgovorno, spoštljivo in z namenom zagnano delati.
»Če ne bi delala v takem kolektivu – skupaj z moškimi, ki so me vedno podpirali –, svojih nalog ne bi mogla dobro izpeljati. Edino s sodelovanjem in spoštovanjem, prisluženim z delom, bomo lahko dosegli enakopravnost,« pove Suzana, ki je med gasilce z velikimi očmi in iskreno željo vstopila s sedmimi leti. Enakopravnost ji je bila privzgojena tako v družini, kjer sta se oba z bratom lotevala vseh opravil, kot v lokalnem gasilskem društvu v Bizoviku. Tam je takratni poveljnik Anton Babnik razmišljal zelo napredno in Suzana ga ima še vedno v čislih. »Še posebej dekleta je spodbujal, naj se lotijo vseh mogočih usposabljanj, tudi fizično najzahtevnejših, kot je tisto za uporabo izolirnega dihalnega aparata. Gre za specialnost za fizično najzahtevnejše reševanje – v popolni zaščitni opremi z dihalnim aparatom se prebijaš skozi zadimljeno kletko, po terenu s preprekami, po telovadnici moraš vleči svojega kolega ...« Pred 25 leti ta specialnost ni bila nekaj običajnega niti za fante, kaj šele za dekleta, in bizoviški poveljnik je bil izjemno ponosen, da so bila dekleta iz njegova društva uspešna pri tem. »V tem duhu nas je vzgajal: če si zanesljiva in odgovorna, boš zmogla.« Tudi Suzana je pri osemnajstih šla na to usposabljanje in bila edina ženska med 28 fanti. Še vedno se spominja, kako ponosna je bila, ko je v gasilskem društvu dobila svojo omarico in gasilsko opremo (rabljeno).
Vse več gasilk je vodij. Sicer pa na terenu, ko se rešuje življenja in imovino ter začno padati ukazi, razdeljevanje nalog, spol ni več pomemben. Štejejo le roke in znanje. »Znajo pa imeti nekateri moški z gasilkami še vedno težave, še posebej če so jim nadrejene. Vse več gasilk je namreč tudi na vodstvenih funkcijah.« Tudi Suzana je bila pet let poveljnica društva, ki ima najmanj 32 operativnih gasilcev. »Ženske so tudi že predsednice gasilskih zvez, odgovorne za lepo število prostovoljnih gasilskih društev ter s tem članov in članic. Ženske na visokih položajih v gasilstvu bodo sčasoma postale nekaj povsem običajnega, vendar še vedno pričakujem, da nam bo storjena napaka hitreje očitana ravno zato, ker smo ženske. Na tem bo treba še delati, a sama to vzamem v zakup in vsakemu povem, da imava oba dve roki in nogi ter lahko delava napake.«
Vedno in najprej gasilka. Je gasilska častnica druge stopnje, za svojo izjemnost večkrat odlikovana in nagrajevana. Zanjo ni druge možnosti kot služiti človeku, zato je gasilstvo zanjo pravzaprav sanjski poklic. Vedno in najprej bom gasilka, pravi. Tako zelo je predana, da se je šele v zadnjih letih naučila kdaj reči ne.
Na leto sodeluje v 80 do sto intervencijah in se še vedno spomni svoje prve pri 18 letih. Bilo je v času, ko se je pripravljala na maturo. Tistega dne jo je na domači mizi čakal učbenik zgodovine, ona pa se je pred gasilskim domom pripravljala na tekmovanje in opazovala fante, ki so v hiteli gasilski dom po pozivu zaradi požara na hribu Golovec (Ljubljana). Pridružila se jim je in gasila do enih zjutraj. Zgodovino na maturi je pa tudi opravila.
Njena prva resna večja intervencija pa so bile poplave v Železnikih. »Vse se je odvijalo zelo hitro, prišla sem iz službe, ko so nas poklicali, da se ob 16. uri zberemo v gasilskem domu. Kaj naj nesem s sabo? Zagotovo nekaj hrane za prvih nekaj ur, pijačo, majice, nogavice. Ne pozabi na vrečke, so mi svetovali kolegi. Zakaj? Za mobilni telefon vendar!« Tudi takrat se je vrnila domov šele zgodaj zjutraj naslednjega dne.
Suzana osebno. Za svoj moto si je vzela rek »kar te ne zlomi, te okrepi«. Svoje telo krepi tudi s kolesarjenjem, popoln odklop od gasilstva, ki prežema tudi njen prosti čas, pa doživi na treningih borilne veščine krav maga. Trenira že dobro leto in je zelo navdušena, tudi nad krasno družbo ljudi različnih profilov in starosti. To je nekaj povsem drugačnega od tega, kar je počela doslej, in dober ventil za stres. Dobro leto se je učila tudi kitare, na kateri se zdaj zaradi pomanjkanja časa nabira prah, s strun pa ga najraje razpiha z igranjem tiste od Modrijanov in Plestenjaka Kok nam je luštn.
Pomagata tudi skupaj s kužkom. S šest let starim kužkom Kajem, pasme coton de tulear, že nekaj let delujeta kot terapevtski par v okviru slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali Ambasadorji nasmeha. V njem učijo ljudi, kako ravnati z živalmi, obenem pa so živali odlična motivacija za učenje, gibanje in spoznavanje novega. V društvu delajo tudi z osebami s posebnimi potrebami, izvajajo program Beremo z nasmehom, kjer kuža posluša mladega bralca, in program Odpravljanje strahu pred psom. Suzana in Kaj trenutno delujeta vsakih 14 dni v Vrtcu Zelena jama, kjer ozaveščata otroke o živalih, jim odpravljata strah in jih motivirata pri učenju.
Več v Jani, št. 51, 20. 12. 2022
