»Ko sem ravno prišla domov, me je pa Primorski val radio Cerkno klical, pa pravi, a je tam učiteljica ta in ta, pravim, ja, tukaj. Je rekla, zdaj vam bomo zavrteli pesem Angeli živijo. En osmi razred mi je to naročil, Angeli živijo. Komaj sem odložila tisto slušalko, sem se usedla in sem jokala celo pesem, ker za učitelja ni večjega priznanja, kot če ti ga da učenec.« Angeli živijo, sem oni dan enega srečala, rdeče so oblečeni in se silno radi smejijo. Vsak otrok bi moral v svojem življenju imeti vsaj enega učitelja, kot je Nina Kenda.
»In lahko tudi to napišete, da sem veliko stvari tudi narobe naredila, jih priznam. Mogoče katerikrat, ko človek ni najbolj zbran, pa tudi njega kaj pesti, da nisem komu prisluhnila ali recimo, da sem kaj spregledala. Da bi otroka psihološko bolj na rentgen dala, da ga ne bi prizadela. Lahko sem tudi koga prizadela, tega ne vem, nisem ga pa namerno, ker nisem tak človek. Moja pokojna teta je rekla, da sem se rodila z eno veliko napako, sem rekla, s katero, teta? Je rekla, da nisi žleht.«
Že več kot dvajset let je v pokoju in še vedno pogreša svoje otroke. Zelo, pravi.
Svobodna ženska
Rodila se je v dvojezični družini, tako rekoč. Njen oče, učitelj, ravnatelj in režiser, je bil Ljubljančan, ki se je priženil v Spodnjo Idrijo, kjer govorijo prefarsko. »Prefarščina je naše spodnjeidrijsko narečje, to je posebno narečje, spada v rovtarsko skupino in se zelo razlikuje od idrijskega narečja, čeprav je samo štiri kilometre in pol med mestom Idrija in vasjo Spodnja Idrija. In meni so bile vedno te besede tako ljube, ker me je v otroštvu pazila najprej teta, ko je bila komaj štirinajst let stara, takrat, ko sta bila mama pa tati v službi. Govorili smo prefarsko, tati je sicer govoril pravilno, ampak on, ker je dobil ženo iz Spodnje Idrije, je izredno spoštoval vaščane in ta jezik. Čeprav je bil učitelj, mi ni nikoli rekel, da ne smem govoriti v narečju.« Kar je bilo včasih nepraktično, prizna, njena ljubljanska babica je ni razumela, pa idrijski otroci so Prefarce včasih zmerjali. Ampak je bilo vendarle treba včasih nujno v Idrijo, tam so namreč imeli slaščičarno in sladoled. »Ko smo se približali prvim hišam v Idriji, kjer je danes tovarna Kolektor, so nas čakali fantje s kamni in so nas kamenjali, vpili so 'prefarci-narci', kar pomeni Prefarci, vi ste čisto neumni, vi ste trapasti, mi pa nazaj 'edrci, modrci' – joj, Idrijčani, kako ste modri! In smo se spopadli. Prefarci smo izredno ponosni ljudje, pa se nismo dali, smo skupaj držali, tako da nas ni mogel noben pokoriti.« A da ne bi slučajno Prefarcev mešali s Prifarci! »Moti me, ker pišejo narobe o nas, zame so Prifarci tisti krasni fantje, muzikanti. Mi smo pa Prefarci, ker govorimo bolj na široko.«
Njenega očeta Ivana Pižmohta so klicali Nino, zato je njegova hči dobila ime Nina in je že ob rojstvu povzročila precej razburjenja. »Rojena sem leta 1950 in je bila moja stara mama prav razburjena, ker takrat so bile v navadi Lojzke, France in podobno. Cerkvene ženske so jo napadle. Jaz sem že otrok socializma, in če me kdo vpraša, kaj si po izpovedi, pravim, svobodna ženska.«
Skodelica prepovedanega branja
Težav z izbiro poklica ni imela, saj je že čisto od malega vedela, da hoče postati učiteljica. Že v prvem razredu je mislila precej daleč naprej, se je izkazalo, ko je očeta vprašala, kako postaneš študent. Ampak še pred tem se je gverilsko naučila brati, takrat je namreč veljalo, da se predšolskega otroka ne sme naučiti brati in računati. »Ure in ure, takrat nismo imeli ne kavčev ne divanov, sem preležala na podu, imela sem odprte slikanice in prepisovala črke. Staro mamo sem malo okrog prinašala, sem rekla, katera črka je to? Najprej sem znala sebe podpisati, črke so bile visoke, nerodne, poševne, vse napisane na skrivaj.«
Vedela je, kje je bila v stari šoli knjižna polica, pa si je tudi med počitnicami postregla s čtivom, samo potem ga ni vedno razumela. »Sem vzela meni neznanega Ivana Cankarja in se mi je zdela čudovita Skodelica kave, še nikoli nisem slišala zanjo. Zvečer, ko smo bili vsi doma, pa pravim mami, zakaj ni hotel Ivan kave, saj to je pa grdo, če bi ti meni skuhala … O pravi kavi se mi takrat ni niti sanjalo, mislila sem tisto Knajpovo kavo, ki smo jo imeli za zajtrk. Če hočem biti študent, sem rekla mami, moram te stvari začeti brati in se izobraževati. Potem je pa tati prišel in mi je čisto po šolsko razložil. Veš, Nina, je rekel, danes ne bova o tem debatirala, ti bom samo toliko povedal, da življenje je pač tako, boš že spoznala, čeprav ti nekdo hoče dobro, kot je mama Ivanu, a ti te stvari zavrneš. Tega zdaj še ne razumeš, se bova o tem pogovorila, ko boš starejša, Cankarja pa pusti na polici. Jaz sem pa zvečer, preden sem zaspala, razmišljala, zakaj Cankar ni hotel kave od mame. Potem sem jo pa sama poučevala v šoli, a sem prepustila razlago učencem in so mi veliko čudovitih stvari povedali, na koncu sem pa še sama razložila.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
