Interpol, mednarodna organizacija kriminalističnih policij, je pred dnevi zagnal novo kampanjo, s katero poskuša ugotoviti identiteto 46 žensk, katerih posmrtni ostanki so bili najdeni po Evropi in so njihovi primeri v policijskih dosjejih označeni kot nerešeni.
Interpol se je za poziv v letošnji akciji Pomagajte razkriti resnico odločil, potem ko so v lanski kampanji z imenom Identificiraj me identificirali eno od žrtev. Obraze 22 žensk na fotografijah ali skice fotorobotov in fotografije nekaterih detajlov njihovih teles so predstavili javnosti, prejeli okoli 1800 informacij in nekatere od teh so privedle do identifikacije ženske, katere dosje je nosil ime Ženska s tetovažo rože. Njeno truplo so našli 3. junija 1992 ob rešetki v reki Groot Schijn v belgijskem Antwerpnu. Policisti so ugotovili, da je umrla nasilne smrti. A za koga gre, policiji ni uspelo odkriti. Več kot tri desetletja kasneje so posmrtni ostanki dobili identiteto. Umorjena je bila takrat 31-letna Britanka Rita Roberts. Ženska je bila prepoznana prav po objavi fotografije njene tetovaže.
Poziv, ki je obrodil sadove
Člani družine umorjene so ob novici, da so pogrešano končno našli, izjavili, da je vest sicer "srce parajoča", a zdaj vsaj vedo, kaj se je z žrtvijo zgodilo, je sporočil Interpol. Zadnji stik družine z Robertsovo je bila razglednica, ki so jo prejeli v začetku maja 1992. Britanka je s svojega doma v britanskem Cardiffu v Antwerpen odpotovala februarja tistega leta. Njeno truplo je bilo najdeno mesec dni kasneje. Njena družina, je še navedel Interpol, jo je označila kot čudovito žensko, ki je rada potovala.
Ženska s tetovažo rože je po več kot tridesetih letih dobila ime
"Upamo, da je zdaj, kjerkoli že je, končno našla svoj mir," je izjavo družine objavil Interpol. Prav eden od sorodnikov je postal pozoren, potem ko je bila v okviru akcije Identificiraj me na BBC objavljena slika tetovaže črne vrtnice z zelenimi listi in napisom R'Nick pod cvetlico. S podatkom, da bi lahko šlo za sorodnico, se je obrnil na britansko policijo, ta se je povezala s kolegi v Antwerpnu in kmalu je bila identifikacija potrjena. Zdaj ko je končno znana identiteta umorjene, je belgijska policija naslovila na javnost poziv za informacije, ki bi pomagale razrešiti zločin in priti na sled morilcu.
Četudi se komu zdi identifikacija ene od 22 žrtev malo, policija to označuje kot uspeh, zato so se letos obrnili na javnost s 46 neidentificiranimi žrtvami. Upajo, da bo prepoznava ene od žrtev "šele začetek" in da bodo z javnim odzivom ugotovili najprej, kdo so žrtve, nato pa še preiskali, kaj se jim je zgodilo.
Posmrtni ostanki najdeni v šestih državah
Trupla žensk, katerih identiteto želijo zdaj odkriti, so bila najdena v šestih evropskih državah – v Belgiji, Franciji, Nemčiji, Italiji, na Nizozemskem in v Španiji. V večini nerešenih primerov gre za ženske, ki so bile umorjene pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi ali celo štiridesetimi leti. Kljub obsežnim policijskim preiskavam teh žensk nikoli niso identificirali, dokazi kažejo, da bi nekatere od njih lahko prišle iz drugih držav. Za vsako od 46 žensk so objavili fotorobota oziroma fotografijo, ustvarjeno z rekonstrukcijo obraza, ter osebne predmete, najdene na kraju zločina.
Kdo so te ženske? Od kod prihajajo? In kdo jih je ubil? To so ključna vprašanja, na katera lokalni preiskovalci iščejo odgovore. Primeri med seboj niso povezani, skupno jim je, da so že leta, celo desetletja kljub naporu kriminalistov nerešeni ter da naj bi bile žrtve umrle nasilne smrti. Ženske oziroma primeri so naslovljeni različno: glede na lokacijo, kjer so našli truplo, prepoznavne tetovaže ali brazgotine pa tudi nakit ali oblačila. Nekaj primerov: ženska v vodnjaku, ženska s tetovažo panterja in škorpijona, dekle na parkirišču, ženska z uro, ženska s prstanom s podobo sove, zažgano truplo v gozdu, truplo v preprogi, ženska v moških oblačilih, ženska v kovčku … Najstarejši nerešeni primer sega v leto 1976, najnovejši izvira iz leta 2022. "Ženske brez imena" so po oceni kriminalistov stare od 16 do okoli 80 let.
Nihče ne sme biti le številka
"Naš cilj je preprost. Radi bi ugotovili, kdo so te ženske, obvestili njihove družine, kaj se je zgodilo z njimi, obenem pa bi radi zanje dosegli pravico. A tega ne zmoremo sami, zato za pomoč prosimo javnost," je pozval generalni sekretar Interpola Jürgen Stock. "Če ni imena, ni zgodbe. Takrat žrtev ostane le številka. A nihče ne sme biti samo številka," je ob lanskem zagonu operacije nizozemska kriminalistka Carina Van Leeuwen poudarila, kako pomembno je najti odgovore. »Poudarjamo, da iščemo imena. Žrtvina identiteta je pogosto ključ do razrešitve skrivnostnih primerov,« pa je dodala Carolien Opdecam iz belgijske policije.
Eden od vzrokov, da policiji ni uspelo odkriti identitet, je tudi, da so žrtve pogosto tuje državljanke. Po navedbah Susan Hitchin, koordinatorice Interpolove enote za DNK, so ženske že tako pogostejše žrtve nasilja, vključujoč spolne napade, družinsko nasilje in tihotapljenje ljudi. Možno je, da so bile ženske v času smrti le na počitnicah, po drugi strani pa so lahko bile žrtve trgovcev z ljudmi. "Tem ženskam se je krivica zgodila dvakrat, so dvojne žrtve: umrle so nasilne smrti, ob kateri pa so izgubile tudi svoje ime," je opozorila.
Najstarejši primer: dekle s parkirišča
Na Interpolovi spletni strani je mogoče primere iskati po državah, kjer je bilo truplo najdeno, ali glede na letnico, ko so našli posmrtne ostanke. Pri vsakem primeru so objavljeni skica oziroma fotorobot žrtve in fotografije bodisi tetovaž ali kakšnih drugih znamenj ali predmetov, na podlagi katerih bi bilo mogoče najti žrtvino identiteto.
Najstarejši primer, katerega dosje se imenuje Dekle s parkirišča, sega v leto 1976, ko so v nedeljo, 24. oktobra, pohodniki v Maarsbergnu na Nizozemskem (v bližini nekdanjega parkirišča ob avtocesti med Utrechtom in Arnhemom) našli truplo, skrito pod zemljo in vejami – najverjetneje mlado žensko. Takrat je policija zadevo povezala s pogrešano žensko z istega območja. Leta 2006 je bilo ugotovljeno, da je povezava napačna, in začela se je preiskava, ki bi odkrila identiteto mladenke.
Rezultati izotopske preiskave kažejo na veliko verjetnost, da dekle prihaja iz Nemčije. Verjetno je bila rojena v poznih petdesetih ali zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja in je odraščala v dolini Rena, na območju južno od Kölna in Bonna. Obstajajo indici, da je morda prišla z obmejnega območja med Nemčijo in Češko. V dveletnem obdobju sredi sedemdesetih let 20. stoletja se je ženska verjetno postopoma preselila iz vzhodne Evrope (morda iz Poljske ali Ukrajine) v zahodno Evropo (morda v Nemčijo ali Nizozemsko). Zadnjih 14 mesecev svojega življenja je bila močno podhranjena.
