Za zdaj je prišlo le kratko in suhoparno obvestilo, ne kako, ne zakaj, ne v podatkovnih okvirih, kot dolgočasno pravimo; na podrobnosti še čakamo. Huh, kaj vraga so počeli v tistih Karitasih? Nekaj malega je bilo govora o človekovih pravicah, a ne toliko, da bi si človek predstavljal kaj konkretnejšega. Skoraj zagotovo so ga tam tako ali drugače na debelo srali. O usodi slovenske Karitas v tej huronski zgodbi v času, ko to pišem, ni še skoraj nič znanega. Tako rekoč predvčerajšnjim pa nas je doseglo še eno, še hujše in še bolj skrajno čudno in več kot sumljivo sporočilo, spet iz Rima. To pot je bil na tapeti naš nadnaravno slavni pater Rupnik, papežu je v Rimu poslikal zasebno kapelo in eni trdijo, da gre za nezemsko umetnino, drugi pa, da za navaden kič. Pozna ga vsak Zemljan in ga ni treba posebej predstavljati. Spet nobenih uradnih pojasnil, le morje govoric, ampak brez skrbi, prišlo bo za njim in vse kaže, da ne bo veselo.
Hvalabogu, konec je. Svetovno nogometno prvenstvo je končno za nami. In čeprav je prineslo s seboj ogromno pikantnih štorij in dobrega nogometa, tudi nemalo senzacij, spomnimo se le na Maroko, je le treba priznati, da smo bili ob koncu od vseh njegovih očarljivosti že nemalo trudni. In je bilo marsikomu vsaj potihoma že v majceno veselje, da je reč pri kraju. Gledala sem kar nekaj tekem; v nebesih so bili z mano prijazni in so me popeljali v kar nekaj privlačnih peklov, kar zadeva videno in doživeto. Hrvati mi gredo pogosto na živce, tako kot mi njim. Priznam pa tudi, da so bili z žogo v tistem pesku posebej na srečanju z božanskimi Brazilci na kratko odlični. Nasploh vsa čast in klobuk z glave.
Je pa prišlo med mundialom v pesku nadme tudi kar pomembno spoznanje. Govorim o moških in o ženskih športih. V tem pogledu je trdovratno gonil svoje v prvi vrsti moški nogomet: babnice, vsaj tu pa nimate kaj početi! Tudi sem so polagoma in vse bolj z uspehom namreč začele vdirati tovarišice in kazalo je že, da se bo ženski nogomet morda celo počasi obesil za pete moškemu. Potem pa je prišla na katarskem pesku na spored divja tekma med Anglijo in Francijo. Nikoli ne bom pozabila na prvi pogled bežnega trka Angleža in Francoza enkrat sredi tekme ob francoskem golu. Ne vem več, katera dva sta sploh bila, toda ko sta počila drug ob drugega in se je vsula ven tista nora, strašljiva energija, se je moje opazovanje ženskega nogometa v hipu in dokončno sesulo. Silovita in čisto posebna divja sila, ki je v tistem hipu hkrati planila iz obeh dedcev in se pomešala v eksplozijo, je bila neposredno utelešenje moškega principa, s katerim nima ženska polovica človeštva nič opraviti. Popolnoma nič. Prav zanimivo spoznanje. Zadevo sem sprejela do neke mere ravnodušno, katera druga na mojem mestu je morda ne bi.
Občutek imam tudi, da se mi zdaj vsaj malo sanja, kaj je tisto, kar loči genialne in povprečne ekipe. Predvsem za posebno moč gre. Za surovo fizično, napol živalsko moško moč, ki jo med treningom in igro igralci kdaj pa kdaj oblikujejo v posebne piruete. Mislim, da takšnega utelešenja izvežbane moške fizične moči doslej še nisem videla ali morda nisem znala ugledati. Občudovati tisto neverjetno napetost mišic in vsega drugega, kar lahko pri moškem vidno pulzira, nisem znala opazovati (in občudovati). Zdaj mi je to menda končno jasno. Brez babnic. Ali vsaj nesorazmerno bolje od žensk. Nogometašice lahko kar koj začnete vpiti. To je pač moj uvid v zadevo. Pustite mi ga na miru.
Več v Jani, št. 51, 20. 12. 2022
