Eugenija Carl, novinarka in Slovenka leta 2013
Opozarjati, razkrivati in zahtevati akcijo
Vsak dan pri delu z žalostjo opazuje, kako vse bolj tone tisto, kar bi moralo biti novinarstvo, a se je povečini sprevrglo v odnose z javnostjo, vplivništvo na družbenih omrežjih, servilnost do politike, medijskih lastnikov in centrov ekonomske moči, na površinsko zaznavo dogodkov, nekritično povzemanje in prepisovanje, senzacionalizem, mrhovinarstvo in kar je še takega pogubnega. »Vse to me jezi do te mere, da skoraj ne gledam več televizije ali berem dnevnega časopisja. Ker se mi zdi, da mediji najraje poročamo o zame obupno dolgočasni temi – notranjepolitičnih zdrahah v stilu, ta politik je tvitnil tole pa tole, drugi mu je odgovoril takole … Je res glavni problem v državi ta, da sta se zamenjala dva ministra, farmacevtka, ki je ženski odrekla kontracepcijo, starostnik, ki so ga namestili v kopalnico doma upokojencev, ker bi bil sicer na cesti, drastična podražitev hrane, energentov, zastrupljanje okolja – vse to pa uvrstijo nekam v ozadje poročanja? Opažam, da javnost, gledalci, bralci vse bolj povprašujejo po daljši, poglobljeni informaciji, zato nisem več toliko v dnevnem pogonu. To pride tudi z leti,« se zasmeje Eugenija Carl, češ naj mladina teka vsak dan po terenu. »Ko si mlajši, te služba zaposluje tudi v prostem času in zasebnosti, jaz pa se že kar neko daljše obdobje, brez čakanja na uzakonitev pravice do odklopa, po službi odklapljam. Za to najbolj poskrbi moja mala ljubezen – triinpolletni vnuk Tim Evan. Z njim najbolje lovim ravnotežje med obveznostmi in tistim zares dragocenim časom. Osredotočam se nase, na moja (že odrasla) otroka, vnučka, izogibam se ljudem, ki mi jemljejo energijo, delam ovinke okoli konfliktov. Narava, knjiga, film, gledališče, čvek na kavi, potovanje, dobra hrana, čist zrak, morje, živahne barve okoli sebe, pomoč soljudem – na to vedno bolj prisegam, to živim.
Sporočite nam ime ženske, ki vas navdihuje, naj bo znana ali pa ne, s kateregakoli področja – po pošti: Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana Polje, po e-pošti: jana@media24.si ali na Janin Facebook ali Instagram.
Kam gre naš svet in kaj storiti za spremembo? Koga še slepimo, svet drvi v apokalipso, meni Eugenija. »Kaj indici, vsi dokazi so že tu. Humanost? Pogorela. Solidarnost? Ugaša. Demokracija? Ječi pod vzbrstelimi skrajnostmi. Sočutje? Oblečeno v temna očala. Ne poznamo se več, ne pogovarjamo se več, ne družimo se več. Obviseli smo izolirani na družbenih omrežjih, v potrošništvu, poganja nas 'jaz, samo jaz' in v tej zablodi mislimo, da se svet premika v našo smer, v resnici pa nas z utripajočimi smerokazi prehiteva nazadnjaštvo v vseh svojih pojavnih oblikah. To me milo rečeno straši. Kako preroški je bil Jose Saramago leta 1995 v Eseju o slepoti. Opisal je vse nizke strasti, vse najslabše, ki butne iz človeka v določenih okoliščinah, zlasti ko so mu odvzeti privilegiji. Človek človeku hijena. Odlična učna ura za razmislek o tem, kam drvimo. V prihodnost, kjer morda ne bomo več imeli imen? Kaj storiti, kje začeti? Naj o tem že enkrat intenzivno in ozaveščeno začnejo razmišljati pripadniki te in naslednje generacije, ki trenutno ravno nekaj lepijo na Tik Tok. Če se bodo še pravočasno zbudili in jim bo zdajšnja generacijska 'elita' to dovolila, seveda.«
Kateri so bistveni problemi naših generacij?
»Da se predolgo oklepajo tistega 'biti protagonist' za vsako ceno. Poglejte samo svetovne voditelje, aktualne razmere. Starci pogubno obvladujejo svet in krojijo usodo novim generacijam. 70- ali 80-letniki, ki so še vedno na javni plači. Da ne bo pomote, obsojam starizem. Menim pa, da določena starost terja odhod s scene. Narava je lepo poskrbela, da nekaj zmoreš pri dvajsetih, nekaj drugega pri štiridesetih, manj pri petdesetih ali šestdesetih, zato se umakni, naj pride sveža energija, nove ideje, nove smeri … Tako jaz razumem ta svet. Za starejše pa naj bo dobro poskrbljeno, da bodo lahko aktivno živeli in ne propadali v kakšni luknji,« še dodaja. »Trajnostna oskrba je še vedno mrtva črka. Ker smo, citiram novinarsko kolegico, izdali generacijo. Brezbrižno, neobčutljivi za svet. Tu vidim vlogo pravega novinarstva: opozarjati, razkrivati, terjati odgovore, zahtevati akcijo, spremljati pot, kritično oceniti rezultate.«
Dr. Ljerka Bizilj, novinarka, publicistka in komparativistka, Slovenka leta 1990
Zaradi merjenja mišic umirajo ljudje
Kipec, ki ga je dobila kot Slovenka leta, je še cel, čas pa je povsem drugačen. »Takrat sem spreminjala svet, zdaj ga predvsem sprejemam, se čudim, žalostim in veselim. Še vedno pišem (kolumne za Reporter in stvari, za katere še ne vem, ali ne bodo na koncu le zame), berem, gledam televizijo, spremljam dogajanje doma in v svetu, hodim, potujem, telovadim, igram karte, občasno se na kosilih srečujem s prijatelji in znanci ter uživam; sem na primerni distanci do vsega dogajanja in že dolgo ne spreminjam več sveta, veselim se, če kdo naredi kaj dobrega, in še vedno se jezim, če kaj slabega – a mnogo manj, kot sem se. Navdušuje me družina, vedno znova sem hvaležna, da imam sina, vnuka, snaho … Pokojninski staž je res nekaj lepega, če si zdrav in imaš voljo kaj početi. Prek štirideset let delovne dobe je bilo kar intenzivnih in tudi zdaj težko mirujem. Izogibam se ljudem, ki oddajajo negativno energijo in poskušam živeti po bratovem receptu: tistih nekaj ponedeljkov, ki jih še imamo, je treba predvsem vlagati vase in biti pozitiven.
Kam gre naš svet?
Tudi Ljerka meni, da ne na bolje. »V svoj propad, tako se vedno bolj zdi. Ljudje, ki ga vodijo, so izgubili razsodnost, nimajo državniških razsežnosti, so brez potrebne odgovornosti in ne vem, kaj sploh vidijo, kaj hočejo. Denar, oblast, moč? Ne vedo, kaj je ljubezen, kaj je upanje, hrepenenje … Zaradi merjenja mišic in še česa umirajo ljudje (otroci!) ali pa so brez prihodnosti. V svetu so prevladali primitivizem, pohlep in brezobzirnost.«
Na vprašanje, kako vidi probleme naših generacij, odgovarja: »Očitno smo izgubili smisel, zakaj živimo. Zaradi razvrednotenja vsega, kar naj bi določalo človeka, se oži krog, se ožijo možnosti, ki dajejo življenju smisel. Včasih so ljudje verovali v boga, zdaj verujejo v kaj? V 'imeti' namesto vedeti, ljubiti, dajati, upati, hrepeneti. Težek, zahteven čas živimo. Veliko truda, znanja in volje bo potrebno, da se bo kaj spremenilo.«
Objavljeno v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
