Medtem ko si prenekateri zdravnik in zdravnica za bolnike vzameta po par minut, on že več generacij spremlja po cele družine in zdravi vse vidike njihovih stisk, od telesnega do duhovnega. Medtem ko se njegovi preobremenjeni, izgoreli kolegi in kolegice zatekajo v zasebništvo, sam nikoli ne bi pomislil, da bi zapustil »svoje ljudi«. Še na robu penzije (šteje 66 let) jih zdravi, tolaži in spodbuja, se jim čudi, se z njimi veseli in kdaj tudi joče ob, prosto po Zupanu, tragediji človeškega tkiva. Njegove roke so roke zdravitelja, a njegova duša je pesniška – nedavno je v Centru Noordung Vitanje predstavil kar tri nove zbirke (Pesmi iz ljubezni, Pesmi za prijatelje in Pesmi iz življenja); večino je napisal v redkih prostih minutah nočnih dežurstev.
Kot zdravnik že skoraj štirideset let zdravite telesa svojih bolnikov in bolnic; ali s pesmimi, ki so sedaj izšle, zdravite še duše – tako svojo kot sočlovekovo?
Resnično zdravljenje deluje na treh ravneh: na fizični, na psihološki in na duhovni. Kot zdravnik vsekakor poskušam presegati zgolj prvo raven, saj opažam, da so pri marsikom zdravstvene težave rezultat nekakšne življenjske utrujenosti. Ko nekdo fizično opeša, to poruši tudi njegovo psihološko ravnovesje in posledično zmanjka volje do življenja. Običajno so v takšnih okoliščinah pri pacientih prisotne finančne, socialne, pravne in druge težave, ki prizadevajo celotno družino. To so zelo težke situacije, ob katerih ne morem in tudi ne želim ostati ravnodušen. Kakor hitro pa nisi ravnodušen, temveč čustvuješ, si pri poeziji. Gotovo je pisanje tudi zame neka oblika terapije, kot ste rekli sami; srečen sem, kadar napišem kaj lepega. In ja, glede na pozitivne odzive, ki jih dobivam ob predstavitvah svojih pesniških zbirk, se mi zdi, da je to tudi za moje paciente dodana vrednost mene kot zdravnika.
Ampak kako vam vendar uspe, da iz bolezni in stisk, strahu in osamljenosti in obupa, ki ste jim priča v ordinaciji, iztisnete navdih za nekaj tako lepega, kot je poezija?
Takšen pač sem, nesreča in sreča drugih se me globoko dotakneta. Največ pesmi se rodi med dežurstvom v nočnem času, ko prihajajo nenaročeni pacienti z nenavadnimi, dostikrat presunljivimi zgodbami. In tako sem se odločil, da bom poskusil napisati pesem – pa četudi kratko, s tremi ali štirimi kiticami – o prav vsakem izmed njih. Med dežurstvom izkoristim proste minute, da zapišem te primere in jih dam v verze, preden bi se vtisi izgubili.
Mi zaupate zgodbo katerega od teh primerov?
Joj, tega je toliko … Spomnim se večera, ko sem najprej obravnaval neko gospo, ki jo je mož pripeljal zaradi bolečin v prsih; oba sta bila iz sebe od bojazni, da je doživela infarkt. K sreči se je izkazalo, da gre zgolj za vnetje medrebrnega živca, gospa pa je potrebovala le analgetik. Za njima je prišel delavec iz tovarne Unior, ki se je hudo opekel na razbeljenem železu in smo ga morali z rešilcem poslati v celjsko bolnišnico. Nakar dobim klic iz policijske postaje, da se moram zglasiti v celici za streznitev, kjer si je nekdo zlomil roko in smo mu jo mobilizirali in spet naročili prevoz v bolnišnico. Takšna so ta nočna dežurstva in na neki točki sem po njih napisal dvajset ali trideset pesmi zapored. Obenem kot družinski zdravnik v podeželskem okolju spremljam cele družine skozi več generacij; z njimi sem, ko vnuk priveka na svet in ko stara mama postane nepokretna. In marsikatera moja pesem izhaja iz družinskih odisej, ki jih spremljam skozi čas.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
