Ahmeda sem spoznala pred devetimi leti, ko se je po šestih letih življenja v Singapurju z družino (žena je Malezijka iz Singapurja) preselil v Slovenijo. Čeprav je tam imel dobro plačano službo, ga je domotožje vleklo na Jesenice, v njegov rojstni kraj. In čeprav si je, ko je bil spet doma, zelo prizadeval, da bi tu lahko tudi ostal (takrat je ustanovil Ejga, civilno iniciativo, ki je želela someščanom z različnimi akcijami pomagati do kakovostnejšega bivanja), se mu nikakor ni izšlo. Po slabih dveh letih, ko sta z ženo postrgala še zadnje prihranke, službe, ki bi jima omogočala preživetje, namreč nista dobila, je moral priznati poraz. Družina je ponovno spakirala kovčke in se vrnila v Singapur. »Slovenija je takrat imela 135.000 brezposelnih. Da bi jaz, zdrav mlad moški, živel od socialne pomoči, ni prišlo v poštev. V Singapurju sva z ženo v nekaj dneh, nekaj mailov je zadoščalo, dobila službo. Oba pa sva že takrat vedela, da bo to samo začasno.« Danes, sedem let pozneje, je Ahmed spet v Sloveniji.
Od kod tako močna želja po vrnitvi v Slovenijo?
Singapur je odličen za ljudi, ki si želijo delati kariero in obogateti. Je raj za tiste, ki delajo na področju razvoja in raziskav. Za nas, ki nam je družina pomembnejša od kariere ter imamo drugačne vrednote in prioritete v življenju, pa Singapur ni najbolj primeren, sploh dolgoročno. Tudi njihov šolski sistem je izredno stresen za otroke. Ko je hči imela v 5. razredu osnovne šole težave pri matematiki, sem se zgrozil, ko sem ugotovil, da obravnavajo snov, ki sem se je jaz učil v gimnaziji. Za daljnovzhodne azijske države je značilno, da so zelo usmerjene v rezultate. V Singapurju ima po uradnih podatkih kar 98 odstotkov otrok inštruktorje. Tudi če gre otroku v šoli zelo dobro, mu inštruktor pomaga do še boljših rezultatov. Tak način šolanja je zelo stresen tudi za starše. In to je bil eden od razlogov, ki naju je z ženo, po poklicu učiteljico angleščine, prisilil k razmišljanju, da bi šli spet v Slovenijo.
S soprogo sta imela to v načrtu, tik preden se je začela korona. Kako je bilo živeti v Aziji zadnji dve leti?
Vrata v Singapur so se zaprla in leto in pol nihče, razen redkih izjem, ni mogel ne v državo ne iz nje. Ogromno ljudi, predvsem iz Malezije in Mjanmara (nekdanja Burma), je tako obtičalo v Singapurju. Ker se niso mogli vrniti, so doma izgubili službo, večina tudi vse svoje prihranke. Država jim je sčasoma priskrbela zasilna bivališča in hrano. Ker je Singapur majhen otok, velik je kot Ljubljana z okolico, na njem pa živi več kot šest milijonov prebivalcev, si lahko predstavljate, da ni bilo ravno preprosto. Če nisi delal na sebi, se ti je lahko zmešalo.
Več v reviji Jana št. 17, 26.4.2022
