V enem izmed vzorcev zemlje, ki je bila posipana s sadro, je bila mejna vrednost svinca kar 33-krat prekoračena. Pristojni so že opozorili, da bodo nekaterim kmetijam, če bo treba, prepovedali prodajo pridelka, da zavarujejo potrošnike. Obljubili so poostren nadzor, ljudi pa opozorili, da površine, kjer je bila posipana sadra, niso primerne za sprehajanje, kaj šele za nabiranje regrata ali drugih užitnih travniških rastlin, saj je regrat ena izmed tistih, ki iz onesnažene zemlje vsrkajo največ svinca in težkih kovin nasploh.
Kako se sploh lahko zgodi kaj takšnega?! To se sprašujemo vsi, ki spremljamo to zadnjo koroško nesrečno zgodbo. Kar je pristojnim doslej uspelo odkriti, je, da se je novica o tem, da nekdo prodaja poceni apno, med kmeti širila od ust do ust. Kar 510 ton sadre naj bi skupno uporabili, misleč, da po svoji zemlji trosijo apno. Uporaba tega ni sporna: zaradi intenzivne rabe tal, kislih padavin in pretirane uporabe gnojil postane prst prekisla in takrat je menda rešitev apno, ki zemljo nevtralizira in zmehča, da je manj zbita (čeprav je tudi to agresiven poseg v zemljo, kot je zapisala Miša Pušenjak, saj uničuje mikroorganizme v tleh). A tokrat se je beli prah izkazal za nekaj precej hujšega – za sadro, znano tudi kot mavec, ki je naravni mineral v sedimentnih kamninah. V čem je torej problem? V tem, da sadra, prodana koroškim kmetom, ni naravnega izvora, temveč je nastala v industrijski proizvodnji, kar je tudi razlog za njeno onesnaženost s svincem. Kateri »junak« se je pod pretvezo odločil kmetom prodati sadro, ki bi jo bilo treba odpeljati na deponijo, še ni jasno. Čudno je pa, da kmet številka ena – torej tisti, ki je začel z reklamo od ust do ust – osebka, ki je vse skupaj zakuhal in se navsezadnje finančno okoristil tudi z njim, ne izda inšpekciji, da bi preiskava hitreje stekla.
Potrebna bo sanacija. Inšpekcije še vedno preiskujejo vzorce zemlje in izvor materiala. »Imamo samo to informacijo, da kmetje dobivajo odločbe inšpekcijskih služb, da morajo v določenem roku sadro odpeljati na deponijo,« nam je povedala Dušica Majer, vodja oddelka za rastlinsko pridelavo pri Kmetijsko gozdarski zbornici. In ob tem omenila, da so bili »kmetje v tej zgodbi vsekakor zavedeni z zagotovilom, da so jim dostavili ustrezen material za apnenje, saj zaradi strogih kontrol in visokih stroškov pridelave nobenemu kmetu ne pride na pamet, da bi nabavil in uporabil neustrezen pripravek. Če bodo analize pokazale previsoko vsebnost težkih kovin v tleh, se bo pripravil program za sanacijo površin, kjer je bila sadra uporabljena, na teh površinah se bodo analizirali tudi pridelki.« Posebna previdnost bo potrebna pri solati, špinači, korenju in peteršilju, ki bodo pridelani na takšni zemlji, saj te vrtnine posrkajo največ težkih kovin. Manj problematični naj bi bili hmelj, vinska trta, stročnice, bučke, kumare, paradižnik, paprika, pa tudi krompir, čebula in žita.
Zdaj pa še to. Pogovarjali smo se tudi s koroškimi kmeti, ki v zgodbo niso vpleteni. Ti pravijo, da že čutijo posledice, čeprav sadre na svoji zemlji sploh niso uporabili. Eden takšnih je Mitja Krevh s kmetije Krevh v Slovenj Gradcu. »Naj najprej povem, da na naši kmetiji sadre nismo posipali,« je želel razčistiti takoj na začetku, zatem pa nadaljeval: »Razmere v kmetijstvu trenutno niso rožnate. Gnojila, gorivo, skratka vsi vložki so se nenormalno podražili, odkupne cene kmetijskih pridelkov pa se v nekaterih primerih celo znižujejo. Mislim, da so bili kmetje, ki so vzeli to sadro, zavedeni in napačno informirani. V želji, da bi obogatili svojo zemljo z ugodnim apnom, so jo očitno kontaminirali in 'obogatili' s težkimi kovinami. Če gre za sadro iz steklarske industrije, v njej težkih kovin sploh ne bi smelo biti, saj se že nekaj let ne uporabljajo v proizvodnem procesu. Vsekakor bi bil potreben strožji nadzor nad ravnanjem z nevarnimi odpadki iz industrije, da se takšne in podobne zgodbe ne bi ponovile.« Zgodba se mu zdi še toliko bolj žalostna, saj so v preteklosti že porabili milijone za sanacijo Zgornje Mežiške doline. »Tudi tam je bil po mojem mnenju največji problem uporaba rudniškega odpada, ki se je znašel na dvoriščih in fasadah mnogih hiš. Z zamenjavo s težkimi kovinami obremenjene zemlje in drugimi ukrepi se stanje tam končno izboljšuje.«
Več v reviji Jana št. 17, 26.4.2022
