Časi so zelo zapleteni. Pandemija, ki se je začela pred dobrima dvema letoma, je v temeljih spremenila naše življenje. Kako se je to odrazilo na vašem delovanju?
Naše osnovno poslanstvo je pomoč ljudem in v času pandemije smo to ves čas lahko tudi delali. Za vse nas je bil to velik izziv. Z vsemi ukrepi, ki smo jih doživeli, to ni bila dobra izkušnja. Pandemijo bi lahko preživeli manj stresno. Politika je bila zgrešena in na to smo opozarjali. Ljudje so bili v strahu, ki se še do danes ni končal.
V času pandemije smo se organizirali tako, da smo bili ves čas odprti, torej na voljo za tiste, ki so našo pomoč potrebovali. Vsi sodelavci niso bili prisotni v pisarnah, tako kot drugod so nekateri delali od doma, da se nismo ogrožali, a delo je ves čas teklo. Z nami so sodelovali tudi prostovoljci, organizirani v mrežo pomoči. Takrat smo razširili razdeljevanje presežkov hrane v vseh krajih, kjer delujemo, saj si veliko ljudi, predvsem starejših, ni upalo hoditi od doma. Hrano smo razdeljevali tudi večjim družinam in posameznikom. Prevzeli smo še prevoze zaposlenih v domovih za starejše občane v času, ko ni bilo javnega prevoza. Tudi sicer sodelujemo z veliko organizacijami, od bolnišnic do domov za starejše.
Kako ste se organizirali v času ruskega napada na Ukrajino in vala pregnancev, ki so začeli prihajati tudi k nam?
Od začetka so nam prišle prav izkušnje iz vala beguncev, ki je v preteklih letih zajel Evropo. Hitro smo se reorganizirali tako, da lahko prevzamemo nove naloge, ki so čez noč postale aktualne, ob tem pa drugo delo teče naprej. Zbirati smo začeli vse potrebno, od hrane do oblačil. To sicer ni naša osnovna naloga, saj nimamo skladišč. Šlo je za hitro posredovanje, da smo takoj oddali zbrane stvari, ki so jih ljudje prinesli k nam. Predvsem pa smo spet začeli organizirati prostovoljce, ti so takoj prevzeli dodatno podporno delo v pomoč prišlekom iz Ukrajine. Zdaj so že vključeni v Azilni dom v Ljubljani in izpostavo v Logatcu. Njihovo delo je dragoceno, tudi ko gre le za druženje, igro z otroki ali psihosocialno pomoč, saj so tako odrasli kot otroci res v zelo stresni situaciji. Med stanovalci je veliko mamic z majhnimi otroki. Za azilni dom v Logatcu, na primer, skrbi Civilna zaščita, prostovoljci pa pomagajo pri razdeljevanju pomoči, druženju ali animaciji otrok, pač povsod, kjer je treba. Obenem informiramo javnost, kako pomagati ljudem, ki prihajajo iz Ukrajine. Smo kot nekakšen informacijski center za ljudi, ki pridejo k nam.
Filantropija je danes organizacija s številnimi zaposlenimi, po drugi strani pa vam pomaga veliko prostovoljcev. Kakšno vlogo imajo?
Trenutno je pri nas zaposlenih osemintrideset sodelavcev, število nekoliko niha glede na potrebe projektov. A brez prostovoljcev Filantropije, kakršna je zdaj, ne bi bilo. Lani jih je z nami sodelovalo 712. Prav zaradi njih lahko naredimo zelo veliko, in to je široko jedro Filantropije. Naša organizacija jih seveda usmerja in organizira, potrebno je veliko različnih mentorjev in oseb, ki ustvarjajo razmere ter usmerjajo delo. Vendar so bistvo našega delovanja še vedno prostovoljci. Večina dela je neposrednega, torej so v neposrednem stiku z uporabniki, od stikov z begunci do učne pomoči in mentorstva.
V kakšni državi pravzaprav živimo? Kako vidite težave naše družbe?
Na Filantropiji delam že dvajset let, a vedno znova ugotavljam, da se težave ne rešujejo ustrezno. Prav nasprotno. Ljudi s težavami je vse več, namesto da bi jih bilo manj. Tudi tam, kjer bi bile rešitve preproste, se ne zgodijo, ker ni volje za spremembe. Težave se ne rešujejo trajno. Živimo tudi v času, ko oblast ne vzpodbuja osnovnega spoštovanja med ljudmi. Več je narejenega na razdoru kot na povezovanju. Vse to nas obremenjuje. Pri nas smo sicer vedno, ko se pojavijo težave, ljudje pripravljeni stopiti skupaj in pomagati. V tem smo izjemni. Zato si zaslužimo politiko, ki temelji na spoštovanju soljudi. Nemogoče si je predstavljati svetlejšo prihodnost, če smo ves čas na okopih in razdvojeni.
Zagotovo se veliko srečujete z revščino, ki je še vedno velika težava te družbe, čeprav je ne bi smeli poznati.
Ves čas se srečujemo z revščino. To sem omenila že prej: človekoljubne organizacije vztrajno opozarjamo na to, kako se politika odraža na ljudeh. Revščina se pri nas poglablja in se že prenaša iz ene generacije v drugo. Tega ne bi smeli dovoliti. To je nedopustno. Nismo revna država in dovolj virov imamo, da bi lahko poskrbeli za tiste, ki težko poskrbijo zase. Prekiniti moramo začarani krog revščine, iz katerega je s časom vedno težje izstopiti.
Več v reviji Jana št. 12, 22.3.2022
