Zadnje tri mesece je v razvedrilni oddaji Kmetija s svojo delovno vnemo prižigal iskre upanja v poštene in marljive ljudi ter pred oči gledalcev slikal podobo kmeta po srcu in duši. Preprost in skromen 40-letnik pred kamerami ni preveč izgubljal besed, raje je pljunil v dlani in se lotil dela, pri čemer mu je misli polnila zlasti izvedba kmečkih in gradbenih opravil, s katerimi je, bolj kot ne pod njegovo taktirko, korak za korakom nastajala podoba ličnega posestva na Dolenjskem. Stanislava Travnikarja v resnici ne poznamo kaj dosti, zato nas je zanimalo, kakšne barve je svet, od koder prihaja, in zakaj se v sodobni družbi počuti tako tuje, kot bi bil vanjo zakorakal z drugega planeta. Zmotili smo ga v domači avtomehanični delavnici, kjer ob delu na posestvu preživi največ svojega časa.
Stanislav, nas popeljete po spominih na odraščanje na kmetiji? Ste že v otroštvu pridobili vrednote in delovne navade, po katerih ste znani?
Prihajam iz majhne vasi Podgorje pri Pišecah, ki je posejana s travniki in polji, dodaten čar pa ji dajejo okoliški hribi. Tu sem se rodil, tu sem odraščal, tu živim še zdaj. Odraščanje na kmetiji je bilo vedno zanimivo, rad sem pomagal očetu in mami pri vseh opravilih in s tem sem si tudi pridobil delovne navade. Na vasi smo živeli skromno, in ko pogledam nazaj, vem, da sem danes za to hvaležen. Vrednote, ki sta mi jih predala starša, so me pospremile v odraslost, nedvomno pa so mi pomagale tudi med bivanjem na televizijskem posestvu, da sem lažje živel in preživel.
Kaj je bilo pri vaši domači hiši še posebej pomembno?
Delo. (smeh) Otroštva se spominjam po kmečkih opravilih, skromnosti, povezanosti, po tistem pristnem, kar zagotovo manjka v današnjem svetu. Včasih se mi zdi, kot da sem živel sto let nazaj, tako se je vse spremenilo. Kot bi bil z drugega planeta.
Kakšen je v vaših očeh dober kmet? Ste tudi sami želeli gledalcem predstaviti primer marljivega kmetovalca?
Zame je kmet simbol pravičnega, delavnega in poštenega človeka, tako sem se hotel pokazati tudi sam. Že na začetku sem povedal, da je moj življenjski moto delo, delo in še enkrat delo. Takšen sem in zato mi marsikdo reče, da sem deloholik, češ da se ne znam ustaviti, kar po svoje drži.
Pa si znate vzeti čas za počitek? Kaj najraje počnete v prostem času?
Moram si ga vzeti. (smeh) Veliko delam, a kljub temu je neprecenljivo si vzeti čas za oddih, vžgati motor, nanj posesti sina Luko in iti dogodivščinam naproti. Ali pa samo sedeti in gledati risanke. Sestavljati železnico in voziti vlak. Se žogati in igrati … Svoj prosti čas namreč v večji meri preživim z Luko.
Živimo v času, ko trdo delo izgublja vrednost in spoštovanje, med mladimi pa je opaziti tudi stremenje k bližnjicam do lagodnejšega življenja. Kako gledate na to?
Svet je ponorel. Težko je ohranjati zdravo pamet in slediti nekemu notranjemu občutku kako živeti, da bo prav, in resnično se bojim za prihodnost. Kot sem že omenil, se včasih počutim, kot bi prišel z drugega planeta. Ko namreč vidim, da trdo delo izgublja vrednost in spoštovanje, se samo vprašam: le kakšna prihodnost čaka to današnjo mladino?
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 17. december 2024.
