Štiričlanska družina Kaloh iz Maribora je resnično nekaj posebnega. Vesna in Marko sta namreč ponosna starša dveh malih matematičnih genijev, ki pritegneta pozornost, kjerkoli se pojavita. S sedemletno Frido in devetletnim Edvardom ni nikoli dolgčas, otroka uživata v gibanju ter premagovanju najrazličnejših izzivov, hkrati pa sta strašno vedoželjna in kot gobici srkata znanje. Da ju v intelektu počasi že prekašata, priznavata zakonca, ki sta hvaležna, da imata sin in hčerka v mariborski šoli montessori največjo možno podporo. A kako se je vse začelo?
Kdaj je Edvard začel kazati zanimanje za številke? Kako hitro se je pokazalo, da je nadarjen za matematiko?
Edvard je začel šteti pri slabih dveh letih. V bistvu je imel obdobje, ko je štel od ena do dvesto, potem pa odšteval od dvesto. Ko je bil star manj kot tri leta, je začel seštevati in odštevati. Spomniva se, da smo se takrat malo hecali, češ, koliko nas je v avtu, če poleg nas štirih prideta še babi in dedi. V nekem trenutku je postalo jasno, da vse to razume. Potem sem ga vprašal, koliko nas ostane v avtu, če babi in dedi izstopita, in tedaj je odgovoril, da trije. Takrat sem se zasmejal in ga pobaral, da se je zmotil, a mi je odvrnil: »Ne, ati, ti greš tudi ven.« In tako sva videla, da se fant z matematiko pravzaprav igra.
Nemara so zatem sledila nova presenečenja? Kako pa je bilo pri Fridi?
Ja, ko smo šli enkrat na Pohorje, se je v tisti uri in pol naučil poštevanko števil dve, tri, štiri, pet, šest in osem, le s številom sedem je imel malo težav. Takrat je bil star tri leta. V nadaljevanju mu je zelo hitro postalo zabavno geometrijsko razmerje. Frida je pa vse nehote poslušala in temu sledila ter tudi zelo hitro pokazala interes.
Podpora staršev je pri takšnem umu zelo pomembna – je za vaju to velik izziv?
Morava priznati, da je za naju vsaka minuta, »porabljena« za njiju in z njima, čisti blagoslov. Resnično vlogo starševstva izvajava z največjim užitkom in veseljem. Se pa skupaj učimo, kako najboljše delovati kot celota. Kot družina. Z otrokoma že od prvega dneva komunicirava kot z odraslima osebama in tako danes že zelo aktivno sodelujeta pri sprejemanju družinskih odločitev. Naučila sta se, da za udejanjanje ciljev in idej potrebujeta predvsem argumente. Tako sta se izjemno izurila tudi v komunikacijskem smislu. Edina težava, ki jo imava, je v sledenju njunemu razvoju intelekta, saj naju počasi že prekašata. Zlasti na področju matematike in računalništva.
Talent, ki sta ga otroka predstavila v oddaji Slovenija ima talent, je res izjemen. Kako sta ga razvijala? Gre za učenje ali predvsem nadarjenost pomnjenja?
Šahovski velemojster Gari Kasparov je dejal, da edini talent, ki šteje v življenju, je talent do učenja. In Edvard in Frida nista prav nič posebna, ampak imata izrazit talent za učenje. Talent je mit, Edvard ima izjemen spomin, spomni se denimo svojih šahovskih partij izpred dveh let, ampak samo to ni vredno nič. Vsak dan dela, se uči, bere … Vse to jima je zelo hitro postalo fino, ker sta ugotovila, da lahko z možgani najdeta svoje mesto pod soncem, saj so ju vrstniki in starejši zaradi tega bolj spoštovali. Odgovor je torej delo. Delček je talent, predvsem pa gre za delo.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
