Danes sta prišla iz Beograda. Kakšne so razmere tam glede na to, da imate pogosto proteste, saj je veliko ljudi nezadovoljnih z vlado? Pred kratkim sem na družbenih medijih prebrala celo zapis, oblast ubija ljudstvo.
Slavimir: V vsej regiji, Evropi in tudi v Ameriki je vse več primitivizma. Ko vidiš posledice amaterizma in primitivizma, zavitih v profesionalnost, ne moreš več biti prijazen in nežen. Ne izbiraš več ne besed ne sredstev. Živimo v razburljivem času, saj imamo vsak teden zgodovinske dogodke, tako da nam v Beogradu res ni dolgčas.
Slavoljub:Politika je nadomestila mnoga druga področja življenja in neupravičeno stopila na mesto pevcev, igralcev, umetnikov …, ki so bili prej bolj vidni v medijskem svetu. Živimo v družbi spektaklov, kar najbolje izkoriščajo prav politiki. Vse, kar se dogaja, uporabljajo za svoje namene, promocijo in vzpostavljanje pozicij za trgovanje. Kar se dogaja v Srbiji, je posledica dolgoletne tehnike vladanja. Tragedija v Novem Sadu je le ena od posledic tega načina dela – korupcije in podobnega. Tega ni lahko gledati niti živeti, saj smo vajeni zgodbe o pravici.
Slavimir, celo desetletje ste živeli v Sloveniji. Kako bi primerjali ljudi pri nas in v Srbiji?
Srbi delamo, da živimo, Slovenci pa živijo, da delajo. To je bistvena razlika. Seveda je tudi v Beogradu veliko dobrih delavcev, a večina je bolj usmerjena v zabavo kot v delo. Ko sem leta 1999 po bombardiranju prišel v Ljubljano in želel tu ostati za vedno, je bilo, kot da bi prišel do mineralnih vrelcev, kot da je tu kraj za okrevanje. Res sem psihično okreval, se očistil vsega, kar nosi Balkan, s katerim je Beograd bolj povezan kot vi. Tu sem se naučil profesionalno opravljati svoje delo – tam sem se naučil prodajati, biti v medijih. Srbija je namreč država spektaklov. V Beograd sem se vrnil izključno zaradi ljubezni, ki je tukaj nisem našel.
Slavoljub, ste tudi vi zaradi ljubezni naredili kaj, česar niste imeli v načrtu?
Trudim se, da vse, kar v življenju počnem, počnem zaradi ljubezni. Kolikor se le da, so vse odločitve v mojem življenju sprejete z ljubeznijo.
Kako sta sploh prišla na idejo, da bosta sodelovala pri Knjigi vtisov?
Slavoljub: Zapisal sem te in druge stavke, v katerih sem se prepiral sam s seboj. Vedel sem, da to ni dokončana stvar, knjiga potrebuje sliko. Poskušal sem sam ilustrirati besedila, pa ni šlo. Zato sem začel razmišljati, kdo bi me razumel. Ko sem začel delati s Slavomirjem, sem ugotovil, da je človek z enakimi vprašanji, z enako vsebino, da pa je njegovo izrazno sredstvo slika, tako se mi je zdel idealen človek za to.
Slavomir:Takrat sva delala v isti agenciji, kar je splet neverjetnih okoliščin. Sva praktično enake starosti, kompatibilna, imava enaka vprašanja, dvome …
Slavoljub:Skratka, takole je bilo: moji papirji so stali na njegovi mizi več tednov, potem je šel na dopust in na njem deset dni praskal risbe ter mi jih prinesel, češ, to je to. Jaz sem rekel, da je polovica res super, pri polovici pa bi lahko naredil kaj več. Ni bil navdušen, kar zakuhal je, ampak je čez nekaj dni prinesel nove slike … Pozneje mi je prinesel še kakšnih 30 ilustracij, tako da sem potem napisal, kar sem videl na njih.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 51, 17. december 2024.
