»Izhajam iz povprečne družine. Oče je avtomehanik, mama kozmetičarka. Živeli smo običajno življenje, delali in šli poleti za teden ali dva na počitnice na Hrvaško. Že kot majhna sem videla, da nekateri živijo drugače, da tudi sicer trdo delajo, a tudi potujejo, raziskujejo. Tega sem si želela tudi sama. In ko sem enkrat v osnovni šoli gledala nadaljevanko Vrnitev v paradiž, sem na vsak način hotela v Avstralijo. Zame je bila velikanska nagrada ob koncu osnovne šole, ko sem mamo prepričala, naj mi namesto praktičnih stvari podari tri tedne jezikovnega tečaja na Malti. Takrat sem se okužila s potovanji. V Avstralijo sem šla prvič med študijem, nato še šestkrat,« pove Jasna, ki je diplomirala iz politologije na FDV in naredila še magisterij. Med študijem je veliko potovala, eno leto je bila na izmenjavi na Finskem. »Vedno sem znala z res malo denarja doživeti veliko. Moji sošolci so med študijem živeli v najetih stanovanjih, jaz pa v skromni sobici v študentskem domu. Delala sem po tri službe, od strežbe do klicnega centra, da sem si prislužila denar za potovanja. Velikokrat sem delala tudi na potovanjih, da sem prihranila. Pa spala v župniščih po vsem svetu, da sem prišla skozi čim ceneje. Zame ni bil luksuz bivanje v razkošnih hotelih, temveč doživeti čim več tistega, česar običajni turisti ne opazijo. Veliko prijateljev mi reče, da sem na potovanjih čisto druga oseba. Doma sem natempirana do zadnje minute, na drugem koncu sveta pa ležerna, hitro navezujem stike in sklepam prijateljstva. To mi vedno odpira nova doživetja – domačini me odpeljejo v najlepše kotičke,« pripoveduje Jasna, ki se je kalila v različnih službah. Bila je radijska novinarka, delala je v podjetju za medijsko načrtovanje, pa v velikem državnem podjetju s sedem tisoč zaposlenimi. Od nekdaj je bil njena velika ljubezen marketing. Pred desetimi leti je v zadnjem hipu oddala prošnjo za službo v podjetju za elektronsko bančništvo, bila izbrana med 250 kandidati in se veliko naučila. Delala je tako v Sloveniji kot tujini. Služba pa ji je dala tudi moža Miho in priložnost za samostojno podjetniško pot.
Čez ovire do ljubezni. »Veliko časa sva preživela v Srbiji, tam je tudi vzklila najina ljubezen. On je imel od prej dva otroka, ko sva se zaljubila, nama zvezde niso bile najbolj naklonjene. Veliko je bilo 'dobrohotnih' nasvetov najbližjih, ali sem padla na glavo, da sem z ločenim moškim z otrokoma. Vendar sem dobro opravila z vsemi pomisleki, velikansko podporo pa sem imela v Mihi. Strasti so se sčasoma umirile, mi pa smo zaživeli lepo življenje,« je iskrena Jasna, ki sta jo lepo sprejela tudi Mihova starejša otroka, zdaj 14-letna Živa in tri leta mlajši Jure. Na začetku jo je skrbelo, kako bo zmogla biti »bonus« mama, in to je zahtevalo veliko dogovarjanj ter prilagajanj. Jasna in Miha sta si zaželela tudi svojih otrok. Rodili so se jima trije. Sedemletna Mija je drugošolka, pet let stara Gaja in triletni Jaša pa sta še v vrtcu. Med nosečnostmi je stopila še na samostojno podjetniško pot.
Gospa železna disciplina. »Bilo je noro, vendar vredno vsake minute dela in adrenalina. Idejo za Minicity sem dobila v Srbiji, ko sta Mihova otroka tja prihajala na obisk in je iskal kakovostno varstvo. Želel si je takšno, kjer bi bili otroci ustvarjalni, obenem pa bi spoznavali različne poklice. Minicity je ponujal prav to, obenem pa je bil nov način marketinga. Gre za laboratorij, kjer otroci spoznavajo različne poklice. Vzela sva najvišje možne kredite in takšno stvar pred sedmimi leti naredila še v Sloveniji. Miha je pustil službo, jaz sem bila sedem mesecev noseča, ko sva se vrgla v posel. Res je bil pravi adrenalinski tobogan, ko sva zbirala ekipo in se počasi širila. Zdaj imava 62 partnerjev, ki nama zaupajo in dolgoročno sodelujemo. Razvila pa sva še dve platformi, eno za povezovanje varušk in njihovih strank, drugo za nosečnice. Miha se je lotil še svojega posla, povezanega z elektronskim bančništvom,« pripoveduje Jasna in dodaja, da sta vse svoje prihranke vložila v posel in potovanja. »Ves najin luksuz je, da imava pri 40 in 47 letih svoj dom v Domžalah, v hišo, katere lastnica je za zdaj zaradi kredita še banka, smo se preselili pred letom in pol. Glede na vse obveznosti morava biti izjemno organizirana, da izpeljeva vse. Sama sva se morala znajti tudi za varstvo otrok. Zato od tretjega meseca našega najmlajšega z nami živi tudi varuška Urša. Čez teden ne kuhamo, saj otroci jedo v vrtcu in šoli, ob koncih tedna kuha Miha. Sama pa imam še težavo, da sem perfekcionistka in želim, da je stanovanje vedno brezhibno pospravljeno. Da mi vse uspe, mi ni težko vstajati ob petih zjutraj. Sproti odgovorim na vse klice in elektronska sporočila, saj ne verjamem v ločevanje dela in prostega časa,« pove Jasna, ki ji je v ves ta direndaj uspelo stlačiti še treninge za maraton, ki ga je pretekla lani. In ker se z Miho zavedata pomena negovanja dobrega partnerskega odnosa, si vsake toliko privoščita tudi večer v dvoje ali krajše potovanje.
Dobrodelno po svetu. »Oba ekstremno veliko delava, veliko pa tudi potujeva. Potovanja izpeljeva z res malo denarja, in to želiva vsaditi tudi otrokom, saj jim ne bi mogla bolje pokazati, kako različni smo ljudje, kako nas to bogati, kako razvijati strpnost, sočutje, širiti obzorja,« pravi Jasna, ki utrinke s potovanj in družinskega življenja deli na blogu 2manny4granny. Prav zdaj, ko to berete, so se za štiri tedne odpravili na pot po petih državah južne polovice afriškega kontinenta (Južna Afrika, Namibija, Bocvana, Zimbabve in Zambija). Prevoziti nameravajo približno 15.000 kilometrov.
Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 19.10. 2021
