Ko smo pred letom dni obiskali doma in v svetu priznanega oblikovalca Oskarja Kogoja, nam je s takim žarom opisoval Sveto goro in to, kako poseben dogodek je bilo v njegovem otroštvu vsakoletno romanje z družino, da smo se odločili ta posebni kraj obiskati. Umetnika smo prosili, naj se nam pridruži in pomaga sestaviti zgodbo o gori, na katero se, predvsem ob vikendih, zgrinjajo množice ljudi, ki si želijo izkusiti miru, posebne energije in čudovitih razgledov.
Od Triglava do morja. Romarska božja pot se strmo dviguje nad reko Sočo in Solkanom. Nanjo se lahko pripeljemo iz Solkana po asfaltirani cesti, ob kateri so postaje križevega pota, ali pa se podamo s Prevala peš po stari romarski poti. Na goro pa je mogoče priti tudi iz Grgarja in Zagore pri Plavah. »V mojem otroštvu smo šli z družino enkrat ali dvakrat na leto na romanje,« je začel Kogoj, ko smo se iz Solkana peljali na goro. »Včasih smo se s konji in vozom, pozneje pa seveda tudi z avtom, pripeljali do Podhriba, naprej pa smo šli potem vedno peš, da smo doživeli to posebno energijo, ki jo gora ima. Ljudje so verjeli, peli in molili, meni je bilo vedno lepo, vedno sem se počutil tako lahkega. Ker je gora polna skal in kamna, se je najprej imenovala Skalnica, polna je tudi vode, zato se je imenovala tudi Vodnica, po videnju Matere Božje, ki ga je imela pastirica Urška, pa so jo preimenovali v Sveto goro. Kamen in voda oddajata posebno vibracijo, zame pa je gora tudi vedno imela poseben sij, kot ima človeško telo avro.«
Na vrhu nas je najprej osupnil neverjeten razgled. Imeli smo srečo, da smo romarsko prizorišče obiskali na lep, jasen sončen dan, saj smo videli tako Julijske Alpe, ki so jih že pokrivale snežene zaplate, na vzhodu Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, na jugu Gorico, Solkan in Sabotin, pa Kras ter vse do Jadranskega morja! »Ko se vzpenjaš na goro iz nižin, se dvigneš nad vsakodnevne težave, odpre se ti razgled na čudovite gore in morje. Potem je ta zrak – malo prepišno je tukaj, kjer se mešata alpsko in sredozemsko podnebje. Tukaj je drugačna mehkoba v človeku. Bral sem, da so pred stoletji romarji prihajali na Sveto goro odložit svoje breme,« nam je med drugim razložil frančiškan brat Ambrož, ki smo ga srečali na gori.
Rešil jo je čudež. Kogoj nas je najprej peljal v baziliko. Poleg nje so frančiškanski samostan, romarski dom, duhovno-izobraževalno središče Tau in Restavracija pri Kraljici Svetogorski, za katero preberemo, da ima kar 400-letno tradicijo. Kmalu po Urškinem videnju Matere Božje so leta 1540 zgradili prvo cerkev v gotsko-renesančnem slogu, štiri leta pozneje pa naj bi v dar dobili tudi slovito milostno podobo Matere Božje, delo beneškega slikarja Jakoba Palme Starejšega. Prvo cerkev smo zapisali zato, ker je vihra prve svetovne vojne Sveto goro spremenila v kup ruševin. Z leti se je gora pobrala – leta 1924 so zgradili novo baziliko, samostan, romarsko hišo in gostišče, ki jih je pozneje le čudež obvaroval ponovnega uničenja v drugi svetovni vojni. Maja 1944 je namreč Sveto goro zasedla nemška vojska in cerkev spremenila v trdnjavo proti partizanom. Leto dni pozneje so nameravali partizani bombardirati baziliko z letali, a so jo oblaki prav takrat čudežno zakrili in ohranili. Podoba Svetogorske Kraljice, ena največjih znamenitosti Svete gore, je bila v vsem tem času različnih viher večkrat »na poti«, tudi »begunka« so ji dejali – da so jo zavarovali pred uničenjem. Na koncu so jo leta 1949 odkrili v Vatikanu in vrnili slovenskim frančiškanom, ki upravljajo Sveto goro. Zaradi poškodb so podobo prenesli z lesa na platno in jo leta 1951 vrnili na Sveto goro, kjer ima seveda posebno mesto.
Več v reviji Zarja Jana št. 42, 19.10.2021
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
