Slovenija je bila po uporabi nagrobnih sveč na prebivalca še pred letom 2008 med prvimi v Evropi. »Zaradi tega je država sprejela uredbo o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami. Napisana je bila predvsem za klasično nagrobno svečo v plastičnem lončku, s kovinskim pokrovom in parafinskim polnilom. Na žalost je zaradi te uredbe in z ozaveščanjem javnosti, da je nagrobna sveča nekaj škodljivega, skupaj z vplivi takratne gospodarske krize in akcijo 'prižgite svečo manj' dobila negativen prizvok,« je povedal David Jurkovič, ki od leta 1992 vodi komercialni del podjetja, medtem ko je tehničnega prevzel brat Martin. »Absurd je, da s svečo, ki ji je bila uredba namenjena, sicer s pobiranjem z grobov in z reciklažo sploh ni bilo več nobenih problemov. Kovinski pokrov je šel v kovinsko reciklažo, ostanki parafina nazaj v svečarstvo, plastični lončki pa v izdelke z daljšo življenjsko dobo, kot so cevi, paneli, profili. Z demonizacijo nagrobne sveče pa se je pojavilo tudi ogromno domnevno ekoloških alternativ. Kraljujejo elektronske in solarne sveče, ki jih je težko reciklirati, pojavljati so se začele tudi ekološke papirne sveče s plastificiranim papirjem, ki ne razpade, obarvane steklene sveče, vrhunec zadnjih let pa so bile lesene narisane sveče. Vsi ti izdelki pa so na koncu pristali v zabojniku za reciklažo plastičnih nagrobnih sveč.«

Ideja. »Zaradi vsega tega nas je leta 2017 poklical dr. Gašper Gantar, dekan Visoke šole za proizvodne dejavnosti v Velenju, ki je tudi ocenjevalec ekološkosti izdelkov iz široke potrošnje. Delal je poskusne meritve obstojnosti materialov glede na vročino plamena. Predlagal je, da bi kot partnerji poskušali razviti popolnoma kompostabilno svečo. Glede na standarde kompostabilnosti, pri čemer je najvišji, da lahko neko stvar zavržemo na domači kompost, smo pri razvoju sledili drugemu najvišjemu standardu. Zanj je značilno, da izdelek v ciklu industrijskega kompostiranja v treh mesecih razpade na delce, manjše od dva milimetra, in se potem v končni fazi porabi v sklopu zelenega odreza, komposta, gnojila.«

V biozabojnik. Svečo so razvijali dve leti, pri tem jim je veliko pomagala tudi javna agencija Spirit, ki jih je preko javnega razpisa finančno podprla. »Tehnični vodja razvoja je bil moj brat Martin, končno obliko pa je sveči zagotovil oblikovalec Tomaž Križaj. Zdaj imamo dejansko prvi certificiran izdelek, ki ga po uporabi lahko odvržemo v rjavi biozabojnik. Lonček in pokrov sta izdelana iz rastlinskih škrobov, držalo za stenj, ki je bilo pred tem pri nagrobni sveči iz kovine, je iz gline/zemlje, stenj je bombažen, polnilo pa rastlinski vosek. Vsi ti deli so iz obnovljivih virov in se po uporabi razgradijo nazaj v iste vire.«      

Jurkovič pravi, da je sveča pritegnila veliko zanimanja. Ker njihovo podjetje 80 odstotkov izdelkov izvozi, je zanimanje iz tujine celo večje kot doma. »Zato smo kar malo v stiski, ker do 1. novembra ne moremo zagotoviti dovolj sveč. Jih bo pa kasneje dovolj.« Jurkovič je prepričan, da njihova sveča pomeni velik preboj v njihovi panogi. »Malo imamo edino smole, ker smo jo na tržišče poslali ravno v obdobju najvišjih cen surovin v zgodovini našega podjetja in je zaradi tega 50 odstotkov dražja od primerljive sveče brez teh ekoloških lastnosti. Računamo, da bo večja ozaveščenost ljudi pripomogla k večji prepoznavnosti in s tem tudi prodaji izdelka.«