»Najraje predstavljam pametne ljudi, predvsem ženske, ki redko najdejo prostor v drugih medijih,« pravi. »S to moško vlado imam občutek, kot da smo v Deklini zgodbi. Rada tudi pišem o dobrih in poštenih ljudeh, ki jih je največ, a so ob slavnih tudi pogosto prezrti v medijih. Vedno pa sem na strani ponižanih in razžaljenih, torej nikoli na strani oblasti.«

Društvo vražjih babnic. Že večkrat se je zgodilo, da je s svojim člankom dregnila v kakšno dotlej prezrto osje gnezdo – ne zato, ker bi namenoma provocirala in iskala senzacije, zgodba jo je preprosto poklicala. Najodmevnejši primer so njeni članki o tem, kaj se zaradi popolne brezbrižnosti države dogaja v naših domovih za ostarele. Najprej je bila ena zgodba v Zarji Jani, pa še ena in še in še ..., nato pa so tudi drugi mediji nenadoma opazili, da imamo pred nosom problem, ki mu leta in leta nihče ni posvečal posebne pozornosti. Neva je bila medtem že nekaj korakov naprej, nabrala je ženske, ročno izbran šopek »gajstnih babnic«, kot se temu strokovno reče, in ustanovile so društvo Srebrna nit. Le peščico let po nastanku je Srebrna nit pod predsedstvom Biserke Marolt Meden eden najglasnejših zagovornikov pravic starejših.

In ni bilo prvič, da je Neva svoje novinarsko delo nadaljevala še po drugih poteh. Bile so zgodbe, ki jih z objavo članka nikakor ni mogla pustiti za seboj. Tole morate vedeti o Nevi, kadar zagleda problem, poišče rešitev. Pomaga. »Na Naši ženi sem s kolegico Alenko Lobnik Zorko in drugimi v uredništvu začela veliko človekoljubnih akcij. Ker smo imeli uredništvo blizu porodnišnice, se je k nam po pomoč zateklo veliko nosečnic, ki niso imele kam. Zato sem začela akcijo za izgradnjo materinskega doma. Potem so se ji priključili še drugi. In postavili smo prvi posvetni materinski dom v Ljubljani, pomagala pa sem opremiti tudi cerkvenega blizu Škofljice. Vmes sem 15 let urejala Novice Europa Donna in bila neposredna sodelavka legendarne zdravnice Mojce Senčar. Sodelovala sem tudi pri Spominčici (združenju za pomoč pri demenci) in zasnovala revijo z istim imenom, ki še izhaja kot priloga Naše žene.«

Vse pride prav. In čeprav je tako zelo očitno ena tistih, o katerih brez pomisleka zatrdimo, da so rojene novinarke, novinarstvo ni bilo njena prva izbira poklica, še malo ne, najprej je končala srednjo šolo za farmacevtske tehnike, a je »po maturi ugotovila, da me farmacija ne zanima toliko, da bi ji posvetila življenje, in sem šla za eno leto v London. Ko sem se vrnila, sem se vpisala na višjo upravno šolo, danes univerzo za upravo. Po diplomi sem se z diferencialnimi izpiti vpisala v tretji letnik fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (danes FDV). Pri novinarstvu mi je zelo koristilo farmacevtsko znanje, saj sem ves čas pisala tudi o medicini. Pa tudi znanje prava, uprave itd.

V tretjem letniku farmacije sva s prijateljico razmišljali, kaj bi lahko delali, da bi kaj zaslužili, imeli svoj denar. Raznašanje časopisov pred šolo se nama je zdelo prenaporno, pa sva se domislili, da bi pisali. Šli sva na Tedensko tribuno (TT), ki je bila tedaj zelo popularen tednik, in se ponudili za sodelavki uredniku Zoranu Jerinu. Ta se je navdušil nad najinimi idejami za rubriko Mladi mladim. In potem je postala najina mentorica Bernarda Rakovec, sedaj Jeklin.«

Pozneje je dobila štipendijo na Dnevniku, tam je bila tudi njena prva služba. »Ko sem se po diplomi zaposlila, nas je bilo sprva v sobi kar sedem novinarjev in novinark. Imeli smo tri telefone in pet pisalnih strojev. Norišnica. In vsak dan smo morali napisati vsaj en članek, včasih tudi tri. Pozneje sem morala pisati še za Nedeljski dnevnik in delati oddaje za Radio Glas Ljubljane, ki je bil sprva pri Dnevniku. Nato sem šla na Našo ženo, ta je bila najprej samostojno podjetje, a je sčasoma končala na Delu Revijah, d. d. Tam sem dočakala drugi stečaj in se odločila, da grem skupaj s študijskimi leti v pokoj.«

Nikamor brez števca korakov. In nujno napiši, da sem v enem letu prehodila 2600 kilometrov, mi je zabičala. »Odkar je korona, vsak dan prehodim od sedem do deset kilometrov,« se pohvali. »Hodi tudi moj mož Miha Avanzo, pesnik in prevajalec. On je prehodil celo okoli 500 kilometrov več in si tako brez operacije pozdravil koleno.«

Že dlje časa sumim, da je Neva ena tistih, katerih dnevi imajo odmerjenih nadstandardno število ur. Ali pa preprosto v običajnih 24 ur stlači več. Samo tako se da razložiti vse stvari, ki jih ob zelo intenzivnem pisanju in hoji še počne: bere, slika, sodeluje pri Srebrni niti, potuje – kadar lahko – in prebeli kopalnico. »Napisala sem tudi štiri knjige. Zadnjo z naslovom Temne sence demence sem posvetila svoji mami Metki, ki je po kapi zbolela za to boleznijo možganov.«

Vse to, vidite, počne naša kolegica Neva. Tista, ki rada hodi. Tista, ki se rada smeje. Tista, ki jo imajo zgodbe rade.

Več v reviji Zarja Jana št. 15, 13.4.2021