Človek z dvema rojstnima listoma … Najprej sem morala nekaj razčistiti. Že dolgo me je mučilo, kaj pomeni črka J, vrinjena med njegovima imenom in priimkom. Ob vprašanju se Jakob glasno zasmeji in reče, da je to hecna zgodba. Gre pa takole: ko se je pred 48 leti rodil v jeseniški bolnišnici, je bilo fantičku treba dati ime. Mami je bilo všeč ime Jaša, babici v porodnišnici, ki je vpisovala podatke za rojstni list, pa nikakor ne. Nekaj je godla o tem, da to pač ni ime za »dedca«! In meni nič, tebi nič je namesto Jaše zapisala Jakob. Ko je njegova mama to pozneje ugotovila, je seveda znorela! Na uradu, kjer se te stvari urejajo, so ji rekli, da se tega žal ne da popraviti. Ampak trmasta Gorenjka se ni dala. Ona je sinu dala ime Jaša in pika! Dosegla je, da so napisali nov rojstni list. Jakoba se ni mogla »znebiti«, ta je po birokratskih pravilih moral ostati, lahko pa je dodala Jašo. Prvega rojstnega lista niso uničili in tako je Jakob Jaša verjetno edini, ali pa zelo redek, Slovenec z dvema rojstnima listoma! Morda je zato tako zaljubljen v svojo deželo, haha! Malce za hec ga je mama včasih poklicala Jakob Aljaž. Tistega Aljaža je Jakob kasneje prenesel na sina. Uradno.
… in tremi mamami. Jakob je najmlajši otrok v družini Kenda. Ko se je rodil, sta bili sestri že globoko v puberteti in mama se je večkrat pošalila, da je na svet prišel zato, da bosta punci videli, da otrok ni šala in jima ne bi slučajno prezgodaj hodile neumnosti po glavi! Sestri sta ga res kar posvojili in sam rad reče, da je imel tri mame. Družina je živela v Radovljici, ta pa je, saj veste, kar se tiče narave, raj na zemlji. Navezanost na naravo je bila v družini tako rekoč doma. Jakobov ded po očetovi strani, zaveden Primorec, se je leta 1918 pridušal, da pod »Lahi« že ne bo živel, in se je preselil na jugoslovansko stran Julijcev, na Gorenjsko. Tam je upravljal gozdove vse od Podkorena do Podnarta, vključno z Bohinjskim kotom in Karavankami, zato so se preselili v Radovljico. Mami pa se je gotovo poznalo, da je imela babico v Radovni. Takrat je bilo še malce čudno, če je ženska preveč rinila v gore. Toda mama se ni dala, včasih je zjutraj postorila najnujnejše, potem pa jo je mahnila iz Radovljice s kolesom na obisk k babici v Radovno, a se je tam v resnici pri njej samo »pofočkala« in potem švignila na Triglav. Do večera je bila že nazaj. Tudi sestri sta bili »okuženi« z naravo, zato ni čudno, da je Jakobu izjemno blizu.
Kako naučiti otroka? Jakob Jaša se je ob takšnih ženskah naučil, kako se vzgoji otroka, da rad hodi in ima dober odnos z naravo. »Ena mojih sester je študirala pedagogiko in seveda sem bil izvrsten poligon za preskus, ali deluje v praksi!« Jakob pravi, da se otroke da motivirati, dovoljena je tudi kakšna finta. Ko se je odločil, da bo šel z otrokoma po slovenski transverzali, ju je načrtno začel pripravljati na pot. To je dolgotrajen proces, saj pot ni mačji kašelj. Sami, z vso opremo in hrano, prenočevanje v šotoru sredi gozda, včasih daleč od vsega človeškega. Zavedal se je odgovornosti, zato je začel s treningi že leta pred nameravano potjo. »Spomnim se poti po Pohorju, Aljaž je imel okoli sedem let. Bil je utrujen, hoje pa vrh glave. Usedel se je na štor in ni hotel nikamor naprej,« obudi spomin Jakob. Pa je posegel po zvijači in se sinku zazrl globoko v oči: »Razumem. Če ne gre, ne gre. Midva z Lučko bova šla naprej do koče, kjer imajo tiste noro dobre pohorske omlete. Ti pa kar sedi na kakšen štor in počakaj na medveda. Boš videl, tako je velik, da take majčkene pospravi en dva tri. Skoraj ne boli.« Jasno, potem so vsi trije nenavadno hitro sedeli v tisti koči, vsak za svojim krožnikom slastne sreče. Izvrstna, poklicno podkovana pedagoginja je tudi Jakobova žena, ki je pri hiši odgovorna za učenje. »Kako ju zna obrniti, neverjetno!« jo s kar malce ponosa pohvali Jakob. »Nihče ne mara priganjanja k učenju, tudi male opice ne,« pravi in se spomni prizora iz dokumentarca o Jane Goodall, ki je vse odraslo življenje preučevala šimpanze. »Tam je opica učila svojega mladička, kako s paličico priti do mravelj, ki so za šimpanze prava delikatesa. Šimpanzjemu mulcu pa se ni dalo ukvarjati s paličico, da bi prišel do mravelj, kar mati naj mu jih priskrbi! Opičja mati pa je vztrajala in vztrajala, da bi opičji otrok obvladal veščino. Na koncu je seveda zmagala mama, mali se je končno naučil. In s človeškimi mladiči ni nič drugače!« Teženje staršev se pri teh stvareh splača, očitno. No, lepše povedano – vztrajnost! Opazil je tudi, da se zdaj že otroka spodbujata z njegovimi fintami. »Na poti po transverzali je imela Lučka slab dan, vse ji je šlo narobe, še ptič se je podelal nanjo. Ob postanku in malici so že tekle debele solze. Potem pa je začel Aljaž – a veš, oči, tisto, ko gre medved po gozdu, pa sreča lisico, ki ga vpraša, ali si ti videl Lučko, kako je ta hitra ...« Vzgoja in bodrenje sta padla na plodna tla!
Več v reviji Zarja Jana, št. 13, 30.3. 2021
