Prva leta sem preživela v okolju, kjer je bila velika noč velik praznik. Verski in posvetni. Na mizah so bile cele grmade ne prav na tanko narezane šunke iz tunke, dišečega, doma pečenega kruha, hrena, jajc, prleške gibanice in na koncu potice. Že če so se ob prazničnem zajtrku te gore in skladovnice čisto malo znižale, je stara mama nemudoma doložila. Vse smo pojedli. Če ne v enem, pa v dveh dneh. Še danes ne razumem, kam smo basali. Dobro, pred tem je bil post, tudi sicer je bil nabor hrane prilagojen temu, kar je na pomlad še ostalo v kmečkih kaščah in kleteh. A, vsaj pri nas, lačni nismo bili nikoli. Čeprav je bilo za veliko noč tako, kot da bi pred tem vse leto stradali.
Praznovanje velike noči je povezano s hrano. Še vedno, čeprav neblagoslovljeno. Tudi v moji kuhinji. Pečem, barvam jajca in kuham šunko. Tudi zato, ker se v teh dneh, če je le mogoče, dobimo z najino razširjeno družino. A razlika med praznovanji v mojem otroštvu in temi, v katerih »gor rastejo« vnuki, je gromozanska. Ker sem načeloma zelo racionalna ženska – prenesem tudi pridevnik »ohrna« – premislim, kaj in koliko česa bom pripravila. Hrane nikoli nisem in je nikoli ne bom metala v smeti. Moj mož pogosto nerga, da jé le še ostanke. In res, dvakrat, trikrat na teden skuham, kot se šika, preostale dni pa preračunljivo kombiniram z ostanki. Zadnja leta niti ostankov kuhanega krompirja ne zavržem več. Čez dan ali dva so še čisto v redu.
Včasih je veljalo, da se morajo mize vsaj dvakrat na leto – za božič in veliko noč – šibiti pod vsemi mogočimi dobrotami. In so se. Mama je svoj čas pripovedovala, da tistega velikonočnega zajtrka otroci niso mogli dočakati. Že v mojih časih je bilo drugače. Veselila sem se, vsega je bilo, a se ne spomnim, da bi se ravno tresla od neučakanosti. In danes?
Tudi če nas je za mizo deset, bolj iz vljudnosti kot zaradi česa drugega, se mladi in še mlajši komaj česa dotaknejo. Kak zlizek pršuta, sir, olivica … Pirhi so že bolj za gledanje kot za hrano. Ko pride na koncu na mizo potica, si je morda po en kos vzame le polovica mojih. Drugi pa … saj poznate ta otroški »to meni ni dobro, a čokoladne pa ni, a z rozinami je, bom potem«. Ja, prav res, zelo drugačni časi so to. Na našo in njihovo srečo.
Več v reviji Zarja Jana, št. 13, 30.3. 2021
