Komaj je malce posijalo sonce, je po naši ulici pripeljal traktor, poln gnoja. Obšle so me zle slutnje in imela sem prav – vsul ga je na naš vrt – pol na gredo s porom, drugo polovico pa na ohrovt in peteršilj. Na druge gredice, ki so prazne, ni priletela niti kepa te smrdljive reči. »Pa saj smo vendar gnojili lani, šele čez dve leti bi lahko znova,« sem se drla skozi okno, cenjeni soprog pa, da nimam pojma o kmetijstvu. Saj nismo kmetje, ampak vrtičkarji, sem tulila nazaj, a ni nič pomagalo. Nasmejani kmet je pobasal denar in jo odkuril, cenjeni soprog pa je zadovoljno ovohaval gnojni piramidi. To bodo rasle buče in solata!
Ampak to še ni vse. Kmalu za gnojem je prispel beton v tisti ogromni hruški na še bolj ogromnem tovornjaku. Kje pa zidajo, je bila radovedna babica, mene pa so spet obšle zle slutnje. Cenjeni je namreč prejšnji dan po vrtu kopal nekakšne obrambne jarke in ni hotel povedati, kdo mu je napovedal vojno. Imela sem prav – ves tisti beton se je zlil v jarke, pa še za betoniranje okrog smetnjakov je nekaj ostalo. Po betonu je prispela ogromna količina železja, pa tudi mojstri z varilnimi stroji. Končno sem uspela izvedeti, da najdražji preureja vrt.
»Ločila se bom,« sem rekla.
»Jaz tudi,« je odvrnil cenjeni soprog. Seveda mi ni povedal za svoje gradbene projekte, ker bi bila itak proti. Tudi jaz mu nisem povedala, da bom v kuhinji zamenjala napo, da bo v shrambi nov linolej in da imamo v knjižni omari nove police. Kakšna potrata! Vrt je seveda nekaj drugega, napravil bo nekaj med visokimi gredami in visečimi vrtovi in nikoli več me ne bo bolel hrbet, ko bom vrtnarila. Seveda me ne bo bolel, ker bo odslej vrtnaril izključno on sam. Razumel!!!
Pri kosilu smo molčali, le babica je nekoliko bolj rožljala s priborom kot običajno. Skuhala sem tisto, kar najdražji najbolj sovraži (žal pa tudi babica). Bo pa všeč tistim, ki prihrumijo popoldne in kot ščurki pomlatijo vse, kar najdejo. Kari z riževimi rezanci in solata po kitajsko. Fuj, je rekla babica. Enako, je zagodel cenjeni soprog. In potem sva se spet malo drla drug na drugega.
Odselila se bom, je vzdihnila babica. Na vrtu, polnem betona in železja, ne bo več nobene romantike, v kuhinji pa tudi ne, ker bom kar naprej kuhala neužitna protestniška kosila. Morda bi pa šla k prijateljici v Dalmacijo, saj je vendar že dvakrat cepljena, menda bi jo spustili čez mejo? Kar pojdi, je bevsknil cenjeni soprog, z odprtimi rokami te bo sprejela. Tebi bo pa sveti Peter pražil krompir, mu je vrnila babica. Kar ga je precej zresnilo.
Večeri se, krvavo rdeče sonce je obsijalo nekaj med jedrsko centralo in železniškim mostom, ki nastaja na našem vrtu, cenjeni soprog pa zamaknjeno opazuje svoj skoraj dokončani projekt in vzdihuje »kako sem srečen«. Odkar zidari, je ves poskočen in celo požvižgava si. Očitno njegov psihiater sedi na kupu svežega betona in mu od tam ozdravi vse njegove srčne rane. Moj žal čepi v hladilniku in je pri psihoterapijah tudi (kar preveč) uspešen.
Zarja Jana, št. 13, 30.3. 2021
