Pošten kovač, tako sem si bržkone malce naivno predstavljal, bi moral biti mrk in delno vzkipljiv možak, za vsaj pol glave višji od mene, še enkrat širši, razbeljeno železje bi namesto s kladivom oblikoval kar s členki svoje utrjene pesti, za izklesano brado pa bi ga lokalno policisti z iztegnjeno dlanjo levice in desnico na toku svoje pištole v šali spraševali po orožnem listu. Stanko ne zadosti čisto nobeni od teh karakteristik, je nadvse prijazen in nasmejan gospod v jeseni življenja. Šteje jih namreč 78, rojen je bil torej, ravno ko se je druga svetovna vojna na Slovenskem dodobra razplamtela. Otroštvo ni bilo lahko, v družini je bilo za današnje razmere skoraj nepojmljivih deset otrok, ena sestra in devet bratov, od katerih so živi le še trije. Rodil se je v domači hiši v Selih pri Šentjerneju, takrat se ni hodilo v porodnišnico, in v Selih je tudi ostal. Ko ga vprašam, kako to, da se je odločil za poklic kovača, je kratek. »Sila je bila,« skomigne z rameni in se nasmehne. Tudi oče je bil kovač, a je umrl, ko je bilo Stanku šest let, in mu tako ni mogel predati kovaškega znanja. »Že od nekdaj sem si želel biti v kovinarski stroki,« pove in šaljivo doda, da se je učil pri več mojstrih, od katerih pri prvem ni bilo za zdržati, drugi je bil pa tako nepopisno grozen, da preprosto ni bilo druge, kot da je stisnil zobe in zdržal. »Najdaljši šiht pri tem mojstru je bil od pol treh zjutraj do polnoči,« pove in pripomni, da se je tam sicer delalo dvanajst ur na dan, »od sedmih do sedmih«. A ni šlo drugače, družina je bila številna, zato je bilo treba garati. Na tem mestu si ne morem kaj, da ga ne bi vprašal, ali so ga kdaj tako bolele roke, da bi kladivo najraje zabrisal v tla. »Na te stvari je treba pozabiti, včasih me je bolela rama, drugič roka, pa tudi s križem sem imel velike težave. Občasno smo imeli veliko serijskega dela, in sem tako enkrat štel udarce s kladivom. Pettisočkrat sem moral zamahniti v enem dnevu! V kovaškem poklicu je pač tako, da imaš velikokrat ožuljene, obtolčene in ožgane roke, a bi vendar rad poudaril, da mi med delom nikoli ni bilo dolgčas. Vedno je kaj novega, vsakič drugače nastaviš in vsakič drugače udariš,« pove. Svoje dni je popravil ogromno vozov, zavaril veliko ograj in naredil veliko kovinskega okrasja, danes pa pravi, da ima za svoja leta ravno dovolj dela. Občasno še zravna kakšen kos ukrivljenega železja, precej dela ima s podkovanjem živine, naredi kakšno motiko, kuje pa tudi prav imenitna kovinska razpela.
Več v reviji Zarja Jana št. 42, 20.10.2020
