Špela Vitanc Vodeb, 30-letna vzgojiteljica ter mama petletne Julije ter leto in pol starega Matije, pove, da je od nekdaj sanjala, da bo mama štirih otrok. »In tudi sem. Samo na drugačen način, kot sem sanjala.« Dve leti po Julijinem rojstvu sta se z možem spet razveselila pozitivnega testa nosečnosti. Njuna sreča na žalost ni trajala dolgo. Ko je bila Špela v devetem tednu, ji je ginekologinja povedala, da ne zaznava več bitja srca. Po splavu sta se odločila ponovno poskusiti. »Videti je bilo, da bo tokrat vse v redu. Uspešno sem prestala prvi pregled, tudi drugega. Potem pa šok. Precej verjetno je, da pod srcem nosite otroka s kromosomsko okvaro, je vse, česar se spomnim od razlage ginekologinje.« Genetski testi so sume potrdili. Špeli se je na njen 28. rojstni dan podrl svet. »Potrdili so, da v mojem trebuhu raste deklica s kromosomsko okvaro. Nihče, prav nihče mi ni znal povedati, za kako hudo okvaro gre. Bo preživela porod? Bo poleg umske manjrazvitosti tudi gibalno ovirana? Bo živela v bolečinah? Po glavi se mi je podilo tisoče vprašanj, dnevi pa so tekli. Prej dokaj brezskrbno življenje so zamenjale odločitve o življenju in smrti. Za nekatere obsojajoče, za druge dejanje, ki terja največjo mero poguma, saj se egoizem in neznanska želja po živem otroku podredita dejstvu, da bo imel otrok težke okvare, s katerimi bo težko živel, če sploh, svoje kratko življenje. Izbrala sva prekinitev nosečnosti. Še sedaj ne vem, kako sem preživela celoten potek od tabletke za ustavitev srca, popadkov, bolečin, do 'poroda' na stranišču, in se po dveh dneh iz porodnišnice vrnila s praznim naročjem in srcem, razbitim na milijone koščkov.«

Tri leta, odkar je Špela drugič postala »angelska« mama. Prvega decembra 2017 Špela ne bo pozabila nikoli. »Okolica je že zdavnaj pozabila, da je obstajala, večina je pravzaprav ni nikoli zares priznala. Na njen raztros smo čakali pol leta, po besedah pogrebnega zavoda zato, 'da se jih dovolj nabere'. Ker je bila rojena malo pred 22. tednom, je naša država ne priznava kot otroka. Pravijo, da je bila plod. Morda res, toda zame je bila moj svet, moj otrok, moja ljubezen, ki je še tako mavričen fantek, kot je njen bratec Matija, ne more nadomestiti. Zame je bila moja Zarja in jaz sem za vedno njena mamica. Četudi sem jo lahko objela, pestovala in poljubila le za trenutek, bo v mojem srcu živela za vedno, tako kot moj otročiček, ki se mu je prezgodaj ustavilo srce. Mojima dvema angelčkoma pa pošiljam poljub v nebo in jima sporočam, da ju imam neskončno rada.«

Smo mamice otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu. Nekaj mamic iz Facebookove skupine Angelske mamice (žalujoče mamice) se je letos poleti na pobudo Špele Vitanc Vodeb odločilo, naj javnost izve, da so njihovi otroci zares obstajali. »Oktober je mesec spomina na otroke, umrle med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Družba se teh tem izogiba, ljudje ne vedo, kako se odzvati, in se zato najpogosteje pretvarjajo, da se ni nič zgodilo. Če ne veste, kaj bi rekli, kako bi se odzvali – bodite samo tam, objemite žalujoče starše in, prosim, ne govorite neumnosti, kot so 'vse se zgodi z razlogom', 'boljše sedaj kot kasneje', 'saj je bila še majhna', 'saj si še mlada', 'saj bo boljše'. Bolečina je nepopisna. Zato bodite v oporo in pomagajte širiti naš glas. Pomembno je, da se o tem govori, da se otrokom prizna obstoj ter da žalujoči starši v okolici najdejo podporo in ne ignorance.« 

Več v reviji Zarja Jana št. 42, 20.10.2020