Kako se je spremenilo vaše življenje zaradi virusa?
Ne preveč. Že prej sem malo hodila naokrog in se nisem udeleževala skupinskih dogodkov. Sem bolj zapečkarica. Edino ta problem je, da nekoliko več jem, čeprav nimam pojma, zakaj. Ves čas si hodim ogledovat, ali je kaj novega zraslo v hladilniku in špajzi. Pa več kuham. Sicer pa v glavnem berem in gledam filme. Z možem se pogovarjava še več kot ponavadi. Aja, pa zdaj vsako jutro na FB-strani Založbe Muck Blažina otrokom v živo berem svoje pravljice. Lahko pa si jih ogledajo tudi za nazaj. Idejo sem dobila od kolega Boštjana Gorenca Pižame. Oba imava velikanski odziv od poslušalcev in gledalcev. V tem kar malo uživam. Imam občutek stika s svetom in da sem koristna. To je fino. Vsako jutro zgodaj vstanem, se uredim, pripravim …
Hm, na televizijo ne marate več, pred domačo kamero pa očitno nimate težav nastopati. Torej je velika razlika med domačim studiem in televizijskim?
Ja, berem sama v svoji delovni sobici, skorajda pozabim, da me kdo gleda … Potem čisto padem not in kar uživam. Sem pa imela tremo pred prvim branjem in tudi nekaj tehničnih težav imam tu pa tam, a potem vse izpade še bolj avtentično. Odziv je pa neverjeten. Hvaležna sem za to, ker mi daje občutek, da nisem še za v staro šaro.
V okupiranem Sarajevu so ljudje tvegali svoje življenje ne samo za vodo in hrano, ampak tudi za kulturo – kljub ostrostrelcem so hodili na koncerte, v kino … Je hitra aktivacija umetnikov pri nas v času karantene dokaz, da je umetnost najbolj potrebna v težkih časih?
Gotovo. Tudi zato, ker imajo ljudje zdaj presežek časa, pa še umetnost je prišla brezplačno k njim domov. Poleg tega pa tudi umetniki potrebujemo publiko in njen odziv, tako da je volk sit in koza cela. Umetnost nas dela budne in nas sili k razmišljanju.
Sodite v rizično skupino. Vas je zato v kakšnem trenutku epidemije zagrabila panika?
Ne. Niti za trenutek. Glede na moja leta in diagnoze je sicer zelo malo verjetno, da bi preživela virus, ampak ker sem se pred kratkim čisto solidno pobrala po težki operaciji razlitega slepiča, znam tudi presenetiti. Sploh pa fatalistično menim, da bo ta virus prinesel tudi nekaj pozitivnih sprememb v naša življenja, v naše razmišljanje, v odnose, da se bo marsikaj postavilo na svoje mesto in se tudi marsikaj razkrilo v pravi luči. Veliko bolje je, da umrem zaradi korone kot zaradi navadnega slepiča. Fizične bolečine pa so že tako ali tako del mojega vsakdanjika. Veliko, veliko bolj se bojim za druge kot zase.
Si tudi v takih situacijah pomagate s smehom? Oziroma ali bolj pomagate drugim s svojimi heci?
Ja. Če se le da. V teh časih je smeh še posebej priporočljiv, saj velja za pomembno naravno zdravilo. Sama prav uživam v šalah na račun koronavirusa, ki v teh dneh krožijo po spletu.
Bi rekli, da je kakšna situacija tudi preresna za humor?
Nobena situacija ni preresna za humor, če le ni žaljiv. No ja, včasih pa je potrebno tudi malo časovne distance.
Verjetno ste zdaj še posebej zadovoljni, da ne živite v prestolnici in torej ni toliko ljudi in nevarnosti za okužbo?
Tudi že davno pred virusom sem bila zadovoljna, da ne živim v prestolnici, saj sem na deželi bolj v skladu sama s sabo in veliko manj pod stresom. V tem obdobju pa smo tisti, ki živimo na podeželju, sploh na boljšem. Naravo imamo takoj pred vrati, v gozdu si vedno lahko sam, pa še kaj pridelamo na vrtičkih.
Vas kaj skrbi za hčerke? Kje sploh so v tem trenutku, so se vse vrnile v Slovenijo?
Ja, to pa je drama. Najmlajša je sicer v Ljubljani, a se ne smeva družiti, kaj šele objeti, ker sem pač ranljiva skupina, se pa veliko slišiva in vidiva po spletu. Srednja že dve leti živi in dela v Pragi. Nisem je videla od božiča in ravno je hotela priti na obisk, ko se je začelo bliskovito odvijati in je Češka zaprla meje. Najstarejša pa si je privoščila ekskluzivno avanturo. Prijavila se je za prostovoljsko delo na neki eko kmetiji v Turčiji, še pred tem pa je nameravala dva tedna plezati v Bosni in Črni gori, je namreč obsedena alpinistka. Čeprav sem uprizorila cel spektakel, kako nevarno je iti kamorkoli (takrat se je pri nas epidemija šele začela, na turški meji pa grozljivka z begunci), je izpadlo, kot da delam nepotrebno paniko. In potem se je za dva dni za njo izgubila vsaka sled. Tretji dan se je končno javila. Nadvse dobre volje. Da je dobila zavetje v neki gorski koči ali kaj, v bosanskih gorah bogu za hrbtom, in da ji je lastnik dal streho in hrano zastonj, če mu pomaga v gostilni in seka drva. Takoj je bila za. Lokal je zdaj sicer zaprt, toda ker rada mizari, zdaj postavlja ograjo okrog koče, lastnik pa jo uči zeliščarstva, kar je tudi njena strast. Vmes po mili volji pleza in raziskuje okolico. Ko sem ji ponujala varianto, da jo nekako spravimo domov, ali pa možnost, da se zateče k našim prijateljem v Sarajevu, je odločno odklonila, češ da živi svoje sanje. Bog ji požegnaj. Samo da bojo zdrave dočakale konec epidemije, pa kjerkoli že bodo. To je moja edina želja. Jih pa brutalno pogrešam. Družine bi v tem času morale biti skupaj.
Očitno so hčerke po mami podedovale željo za doživetji in ne marajo dolgočasja?
Prav tako kot jaz pogosto rinejo v težave. Res je. Izbiranja lahkih poti nekako nimamo v genih.
Več v reviji Zarja Jana št. 14, 7. 4. 2020
