Zaupajo, da bomo ravnali odgovorno
Anna Salén z družino živi v švedskem obmorskem mestu Grebbestadt, kjer dela v švedski luteranski cerkvi: »Strokovnjaki Javne zdravstvene agencije sodelujejo z vlado in nas oskrbujejo z nasveti o epidemiji. Niso sprejeli strogih ukrepov, ampak so se nam odločili zaupati, da bomo delovali 'po zdravi pameti'. Nekaj omejitev vseeno imamo. Pred dvema tednoma so najprej prepovedali srečanja, na katerih bi se družilo več kot 500 ljudi, prejšnji petek so omejili druženja na petdeset. Od prejšnje srede vsa izobraževanja za odrasle potekajo na daljavo, osnovne šole in otroški vrtci pa so še vedno odprti. Vlada želi, da otroci ne bi zamudili preveč pouka in da starši zaradi tega ne bi ostajali doma. Razložili so nam, da ne morejo obvarovati virusa vseh ljudi, želijo pa zagotoviti, da se jih ne bi okužilo preveč v istem času. Ljudem, starejšim od sedemdeset let, in tistim v rizičnih skupinah, ki imajo astmo, sladkorno, visok tlak, težave s srcem ..., so priporočili izolacijo, česar se držijo. Domove za starejše občane so zaprli za obiskovalce. Restavracije in kavarne so še vedno odprte. Ukinili so samopostrežbo hrane, strežejo izključno za mizami, ki so razmaknjene vsaj dva metra. Trgovine morajo poskrbeti, da ljudje držijo razdaljo. Nekatere so uro pred siceršnjim odpiralnim časom na voljo samo za ljudi iz rizičnih skupin. Mnoge restavracije in trgovine ponujajo dostavo hrane na dom. Ljudje si pomagajo med seboj – zdravi mlajši nakupujejo za ljudi iz rizičnih skupin, sprehajajo jim pse, ustanavljajo FB-skupine 'pomagaj svojemu sosedu'. Mi, ki živimo na deželi, imamo dovolj prostora za gibanje, ne da bi se drug drugemu preveč približali. Zaupam, da je Švedska ubrala prave korake. Všeč mi je, da vlada zaupa tudi naši lastni presoji. A nekaterim to vseeno ne uspeva. Ravno zdaj se odločajo, ali bi ljudem iz mest dovolili preživeti velikonočne praznike v počitniških hišicah ob obali, kjer tudi sama živim. Po eni strani jih potrebujemo, da ne bi trgovine in restavracije propadle, po drugi strani se bojimo, da bi razširili virus.
V švedski evangelistični luteranski cerkvi, kjer delam, smo ustavili vse skupinske aktivnosti, razen otroške in nedeljske maše. Kličemo pa zaskrbljene starejše, se z njimi pogovarjamo in tudi zanje nakupujemo. Ljudje so zelo osamljeni. Sama se za svoje zdravje ne bojim, imam pa sorodnike in starše, ki so v rizični skupini, in me skrbi zanje. Prav tako upam, da se v tem času ne bi mojim otrokom zgodilo kaj takega, za kar bi morali v bolnišnico in jaz ne bi mogla biti z njimi. Ni lahko motivirati in prepričati šestnajstletnico, naj ostane doma ... V primerjavi z drugimi evropskimi državami smo glede razširjenosti virusa nekje na sredini. Bolnišnice povsod po državi so v pripravljenosti sprejeti več ljudi kot običajno, vsi nenujni posegi in pregledi pa so odpovedani.«
Švedska srednja pot
Polona Gunde je po poklicu likovna pedagoginja, a raje dela kot oskrbovalka in negovalka starejših ljudi na njihovih domovih po okoliških vaseh. Na Švedskem živi in dela od leta 2011: »Razmere na Švedskem doživljam kot srednjo pot. 'Lagom' je švedska beseda za to, kar ni preveč in ni premalo, je ravno prav. Delovanje oblasti ob izbruhu virusa je tipično švedsko, brez represije. Ljudje smo dobili priporočila in ne zapovedi. Seveda se pričakuje, da se jih bomo držali. Pravijo, da se s prisilo ne doseže nič boljši rezultat kot z mehkejšim delovanjem, to je švedski model. Ob ukrepih se počutim dobro, ni me strah, veliko bolje prenašam tako situacijo, kot bi slovensko karanteno. Sama ne spadam v rizično skupino, moje stranke v službi pa so starejši in bolni, ki so mnogo bolj ogroženi. Z njimi se rada pošalim, češ, naj ugasnejo televizijo, ker človek lahko dobi simptome bolezni, če preveč gleda in posluša novice o koroni, lahko se 'nalezejo' preko TV. Bolezen me ne skrbi preveč, veliko bolj me skrbijo leta po tem ekonomskem padcu, ki je pred nami (tako pravijo švedski politiki), to se dotika predvsem nas, mladih. Upam, da bo EU sprejela razumne politične odločitve glede ekonomske politike in da je pred nami kljub vsemu dokaj svetla prihodnost.«
Tišina v Indiji
Polona Kolenc, ki večino časa živi in dela v Pondicherryju v Indiji: »Nedelja je. Včeraj je bila nedelja. Nedelja je že cel teden. Dan enak dnevu. Tišina. Tišina v Indiji! Slišim nove ptičje glasove, vrane niso več najglasnejše. Psi so glavni na ulici. Pogledam v Dnevnik hvaležnosti. Sedmi dan. Lockdown, nekakšen zaklep. Vse je zaprto. To ni karantena, ni izolacija, samo doma smo. Vsi. Ni sprehajanja okoli, čeprav je Pondy, takole neobljuden, prav brutalno lep. Zunaj nimaš kaj iskati! Taka so navodila oblasti. Če prekršiš zapoved, policija uporabi palice ali pa te prisili, da delaš počepe. Učinkovito. V mestu, velikem kot Ljubljana, je odprtih kakšnih deset trgovinic, nekaj točk, kjer se dobi mleko, nekaj lekarn. Tri čebule in en mango menjam za doma kuhano hrano. V sporočilu na telefonu informacija, da se danes za nekaj ur odpre prodajalna s sadjem in zelenjavo. Javim naprej, poberem naročila. Šibam tja. Pričakujem, da se bo sto ljudi teplo za krompir in paradižnik. Nič. Vsak lepo v svojem kvadratku z maskami. En ven, naslednji noter. Kdo je moje Indijce čez noč spremenil v urejene Švicarje? Sedem koronskih dni je za nami, še 14 pred nami. Zdaj že vem(o), kaj je pomembno in kaj ne. Bolje kupiti riž in zelenjavo kot sir in čokolado. A kupim tudi sir. Življenje teče naprej, čeprav se supermarket odpre samo enkrat na teden za nekaj ur. Začeli smo kuhati, si izmenjevati stvari, zdaj točno vem, kaj mi manjka v gospodinjstvu, in ko se bo jutri po osmih dneh supermarket odprl, vem, kaj moram kupiti. In potem spet nazaj domov. Ko se vrnem, vidim mladega moškega na motorju, ki je brezdomcema na moji ulici prinesel paketa s toplo hrano. Zaigra mi srce. Smo. Zmoremo. Bomo.«
Veliko bo sprememb!
Branka Učakar Poplonski se je zaradi ljubezni v Ameriko preselila pred malo manj kot petimi desetletji. Živi v Chicagu. »Podatki so zelo skrb vzbujajoči, na žalost pa veliko ljudi ne posluša nasvetov in ne spremlja navodil. Skoraj vsak dan je kakšna sprememba. Najnovejši podatek je, da je karantena podaljšana do 30. aprila. Sicer pa so ukrepi različni. New York in Kalifornija imata super stroga navodila, za njima je Illinois, od koder sem sama, sledijo druge države. V teh treh državah so zaprte vse šole, restavracije, parki, veliko državnih zavodov, prepovedane so športne prireditve, zelo strogo se moramo držati razdalje med ljudmi, tako zunaj kot v trgovinah. Neverjetno veliko je mladih, v starosti med 20 in 30 let, ki mislijo, da se to njih ne tiče. Ukrepe bi morali po mojem še poostriti, ker še nimamo vrha epidemije, znanstveniki menijo, da se bo to zgodilo v naslednjih dveh tednih. Psihično stanje ljudi, s katerimi imam stike, je različno. Od desetih ljudi, s katerimi se slišim, je denimo eden paničen. Sama skoraj ne grem ven, razen v nujnih primerih. Vedno pa z masko, rokavicami in zaščito za čevlje, do ljudi držim distanco in upam, da bom v redu. Sicer sem precej optimistična. Z možem imava, kolikor se pač da, normalen urnik. Delam od doma, z otroki se slišim in vidim vsak drugi dan po aplikaciji Face time. Hvala bogu za to možnost. Pred kratkim sem postala babica in zelo pogrešam svojega vnuka, malega Felixa. Občutek imam, da bo trajalo še nekaj mesecev, preden se bodo razmere izboljšale in se bo stanje počasi umirilo. In ne mislim, da bo še naprej tako, kot je bilo. Veliko sprememb bo, tako na medicinskem kot na gospodarskem področju. Morali bomo biti potrpežljivi, razumevajoči in pripravljeni prilagoditi se novemu sistemu.«
Prevelike panike ni
Sašo Sash, Sydney, urar, se je v Avstralijo preselil pred petimi leti. Živi tako rekoč v središču Sydneyja in dela v mednarodnem servisu za popravilo ur Seiko: »V podjetju smo se pred tremi tedni odločili poskusiti delati od doma. Dostavili so nam material, orodje in računalnike ter nas razdelili v ekipe. Prva je ostala v podjetju in skrbi za logistiko in dostavo, drugi pa delamo od doma. Ker smo se dobro znašli, smo se odločili nadaljevati. Vsako jutro mi dostavijo potreben material. Večjih sprememb torej ni, mi pa zdaj ostane več prostega časa, ki sem ga sicer porabil za uro in pol dolgo vožnjo do službe. Čas preživljamo v parku in na sprehajalnih poteh ob plaži, ki so jo so pred tednom sicer zaprli. Pubi so zaprti, v restavracijah pa dostavljajo na dom ali ljudje pridejo po že pripravljeno hrano in jo odnesejo. Odločitev o tem je vlada prepustila podjetjem, saj ne želijo popolnoma ustaviti gospodarstva. Trgovine so odprte normalno, zalog je dovolj, bilo je le nekaj prerivanja za toaletni papir. Poskrbeli so tudi za brezdomce in socialno šibke. Živim nasproti grške cerkve, zraven katere je grški center za socialno pomoč, kjer ljudem vsak dan pripravijo tople obroke hrane – vsak dobi še dva litra mleka, kilogram kruha in kakšen priboljšek. Tako je po vsem mestu. Vsepovsod so mobilne zdravniške ekipe. Večina izobraževalnih institucij pri nas je zasebnih – tako osnovne, srednje šole kot fakultete, vsi pa se sami odločajo, kaj bodo storili. Večina se je že odločila za šolanje na daljavo. V medijih s poročanjem o situaciji ne delajo panike, nas pa vlada redno obvešča o spremembah. Namenili so sredstva ljudem, ki bodo izgubili zaposlitev. Skratka, panike ni.«
Potrpežljivost, umirjenost in optimizem!
Miša Novak, Zakintos, Grčija: »Ko so se pojavile prve novice o širjenju virusa v Italiji konec februarja, je bilo pri nas pustno obdobje. Največje rajanje v Grčiji pa je ravno pri nas, na Zakintosu, in v Patrasu, mestu na celini, ki je s trajektom eno uro oddaljen od našega otoka, sicer pa tretje največje mesto v Grčiji. Oblast je odpovedala nedeljski sprevod, a ker so prišle skupine tudi iz tujine in ker so v maske vložile mesece truda in veliko denarja, so se odločile na lastno odgovornost to povorko izpeljati. Ker so prišli od vsepovsod, so se mnogi bali, da bodo med nas razširili virus. Pa ga niso. Pač pa so ga prinesli naši verniki, ki so priromali iz Jeruzalema. Prva smrtna žrtev je bil 64-letni otočan, ki je imel težave s srcem. Okužila ga je žena, romarka v Jeruzalem, ki pa je brez težav okrevala. Ko smo torej izvedeli za prvo žrtev 5. marca, so na Zakintosu in v Patrasu zaprli vse šole, 12. marca pa potem po vsej Grčiji. Najprej so zaprli osnovne in jezikovne šole, nato pa še vse izobraževalne institucije, športne centre in odpovedali vse zunajšolske dejavnosti. Odločilno je bilo, da je vlada zelo hitro ukrepala, zato je situacija pri nas relativno umirjena, krivulja pa vedno bolj sploščena. Teden dni po zaprtju šol so uvedli vsesplošno karanteno. Ker ljudje niso ubogali, so ukrepe zaostrili. V Solunu in Atenah so tako glavne parke in promenade zaprli z barikadami. Ker je pri nas že krasno in toplo vreme, imamo 25 stopinj, se ljudje namreč niso mogli upreti, da bi ostali doma. Zdaj so nas v to prisilili. Če se nameravam od doma oddaljiti več kot dva kilometra, moram z vladne spletne strani stiskati formular, ga izpolniti in razložiti, zakaj sem zunaj. Ta dokument moram pokazati policiji, če me slučajno ustavi. Da bi nam vse skupaj malo olajšali, so namesto tega uvedli tudi SMS-sporočila, ki jih pošljemo vladi – 1 za supermarket, 2 za lekarno in 3 za športno aktivnost, vendar se od doma ne smemo zadrževati več kot dve uri. Kazen za kršitelje je 150 evrov. Mož je šel pred nekaj dnevi surfat. Bil je dobesedno sam v morju, a je do njega prišla patrulja in ga posvarila, da tam nima kaj početi in da bo moral naslednjič plačati kazen. To pa zaradi pametnjakovičev, ki so s svojimi zasebnimi barkami potovali na celino. Otokov namreč ne smemo zapuščati, razen če imamo za to zelo tehten razlog.
Mi smo v redu. Oba z možem delava od doma. Mož je učitelj razrednega pouka, ki poteka po spletu v živo. Vlada je ustvarila posebne spletne strani za videokonference. S svojimi učenci dela tako dve, tri ure na dan. Tudi jaz imam inštrukcije v živo po spletu. Hčerka pa se pripravlja na maturo in jo zelo skrbi, kako bo potekala, ker naj bi šole ponovno začele delovati šele po prvem maju.
Vlada je namenila 800 evrov prihodka na mesec vsem zasebnikom, ki zaradi karantene ne morejo opravljati svojega posla, javni uslužbenci dobivajo normalno plačo, vse kredite so zamrznili.
Iz begunskih centrov na otokih ni bilo nobenih poročil o okužbah, danes pa so sporočili, da je bila pozitivna nosečnica, ki so jo peljali v porodnišnico na porod. Če ne bi rodila, tega niti ne bi vedeli. Zanimivo pa je, da njena sostanovalka v šotoru ni bila okužena.
Kar se življenja na otoku tiče, imam občutek, da je ljudi kar precej strah. Ne vem, koliko časa bodo še zdržali. Soseda se, recimo, le na daleč pogovarja z mano. V normalnih okoliščinah bi se že začela turistična sezona, pa je vse že od sredine marca zaprto. Ne predstavljam si, kako bodo ljudje, recimo v Atenah, zdržali v stanovanjih, ko bo vedno topleje! Če se ne bomo držali ukrepov, jih bodo pa še zaostrili!
Ampak vseeno ostajam optimistka. Z možem gledava poročila le enkrat na dan. Informirava se le toliko, da veva, kaj se dogaja, potem pa se naš dan odvija po ustaljenem urniku. Živimo v hišici na vrhu hriba, obdani z oljčnimi nasadi. Ves dan smo zunaj s psi, plavamo, kolesarimo, pred hišo smo si naredili domač fitnes, nabiram divje šparglje ter skrbim za vrt in družino. Epidemijo bomo prestali! Potrpežljivost, umirjenost in optimizem, pa bo!«
