Oni dan sem prebrala članek o saharskem pesku, o rumenkasti zračni svinjariji, ki se je iz Afrike zdaj poleg drugih nesreč spet zalezla tudi v slovensko pokrajino in prinesla s seboj dodatno onesnaževalno breme. Še en sovražnik, ki ga absolutno ne potrebujemo; je že drugega obremenilnega za zmatrano človeštvo več kot dovolj. Pomislila sem tudi, da ob velikanski koronski katastrofi zadnje čase sploh ne premišljamo več o drugih katastrofičnih temah, brez katerih si mediji še predvčerajšnjim niso mogli več predstavljati poročanja in premišljanja. O usodnem in menda neizogibnem segrevanju planeta, o požarih in zmrzalih, ki bodo menda vse bolj in bolj siloviti in bodo počasi pogoltnili vse okoli sebe. O čedalje bolj onesnaženem zraku, ki nas bo počasi pa zanesljivo zastrupil do smrti. V mislih so se nam čedalje pogosteje pletli naši potomci, saj v takšnem svetu, kakršen se nam bliža, preprosto ne bo mogoče preživeti. Kaj bo z njimi, še posebej ker se človeštvo nezadržno pari in množi tja proti devetim milijardam že pojutrišnjem? Kako bo ta velikanska človeška gmota, ki je, roko na srce, za vse te nesreče in pogube edina odgovorna, preživela na tem naglo umirajočem planetu?
Zadnje čase mi odnaša misli drugam, k, priznam, povsem norim, če hočete, bogokletnim premišljanjem. Morate mi jih dovoliti. Jemljem si tudi pravico, da jih poskušam razložiti.
Kaj so naravne sile, vemo vsi. In kaj so virusi? Zelo po domače: drobčkana, hudobna stvar, ki se zagrize v nas in nas sicer posredno, a ne bodimo pikolovski, lahko pokonča. Ne vemo, od kod prihajajo, a zagotovo iz nebes ne in ne tudi iz pekla, čeprav bi tja, priznajmo, kar dobro pristajali.
Kaj če so tudi virusi dejansko neke vrste naravna sila? V smislu požarov, poplav, tornadov, cunamijev, norih vročin, zmrzali. Kaj če potujejo v španoviji z vsem tem drugim po našem univerzumu in nas uničujejo zato, da bi se na drugi strani nekaj, kar je hudo narobe, končno spet uravnotežilo? Kaj če so se spravili nad nas, da bi nas zdesetkali, ker se nas je namnožilo ogrožujoče preveč in je treba uničevalno človeštvo nujno razredčiti, da bi se spet uravnovesil podirajoči se svet. In prav zato to pot odžagajo iz človeške skupnosti najprej in predvsem starce ter starejše, otrok pa se po drugi strani tako rekoč ne dotaknejo, vsaj smrtno ne? Virusi, sanitarni kordon ne le Zemlje, morda tudi širše?
Več v reviji Zarja Jana št. 14, 7. 4. 2020
