Še vedno poučuje. Začneva s sedanjostjo. Zanima me, kako živi danes, kaj počne, kakšni so njeni dnevi. »Zdaj živim bolj sproščeno, sem upokojenka. A kot vsi upokojenci tudi jaz nimam čisto nič časa. (smeh) Še vedno igram, koncertiram manj, ker ne maram več potovati naokrog – odpovedala sem turnejo po ZDA, počasi bom izpregla. Imela bom poslovilni koncert, a ne zadnjega. Ker sem zaslužna profesorica Akademije za glasbo UL, še vedno poučujem, imam dva zelo talentirana študenta. Najsrečnejša pa sem, kadar sem z vnukinjama. Dobivamo se enkrat, dvakrat na teden, sploh ob vikendih, ker imata tudi onidve že svoj ritem, šolo in obšolske dejavnosti. Imam pa zdaj res malo več časa za prijatelje, dostikrat se dobim tudi z nekdanjimi kolegi in študenti ..., tako, da živim kar lepo. Imam kolega v ZDA, pianista, ki je star 90 let, tudi še poučuje in je kot mladenič! Malo si dopisujeva, malo se slišiva. In se hvaliva drug drugemu, da še vedno nastopava.« (smeh)

Z dvanajstimi leti v svet. Dubravka je prvič odpotovala v svet, ko je imela komaj dvanajst let. Najprej v London in nato v New York. Z devetnajstimi leti se je vrnila v Slovenijo. »Nastopam od svojega petega leta, do danes sem videla ves svet. Nastopala sem v največjih dvoranah, z najprestižnejšimi orkestri, z izjemnimi dirigenti. V tem sem zelo uživala, moji spomini so prelepi, a enkrat je treba nehati.« (smeh) Zanima me, katera mesta so jo najbolj prevzela. Malo pomisli: »London, New York, Boston, Mexico City, Buenos Aires, Sankt Peterburg. V slednjem sem doživela takšne ovacije na koncu koncerta, da sem morala igrati 17 dodatkov, nakar nisem več vedela, kaj naj zaigram, in sem zaprla pokrov klaviatur. (smeh) V Madridu je na moj koncert prišla kraljica, moški pa so mi po koncu koncerta metali bele naglje na oder. To je bilo res nepozabno doživetje. Pa v Amsterdamu – ko vsa dvorana v hipu vstane in skandira. Tudi mariborska publika je prisrčna. Japonci veljajo za zadržane, a so vstali in vzklikali, nato pa so spet sedli in umolknili. To so bila čudovita doživetja, najlepši spomini.« 

Juilliard. Obiskovala je slovito ameriško glasbeno akademijo Juilliard. A to takrat ni bilo preprosto. »Morala sem se boriti za štipendije, za mesečno štipendijo iz Slovenije oziroma Jugoslavije in štipendije za šolanje na Juilliardu. Vse skupaj so bile velike vsote, da sem dobila dobro izobrazbo. Obiskovala sem oboje hkrati, gimnazijo in glasbeno akademijo Juilliard – brez mature ne bi dobila diplome na Juilliardu. Na Columbii sem naredila še prvo stopnjo psihologije. Vstajala sem ob šestih zjutraj in hodila spat ob polnoči. Naloge za šolo, predavanja na Juilliardu in vadenje klavirja. Prvo leto je z nama z mamo živel oče, kasneje se je vrnil v Slovenijo, midve pa sva ostali v New Yorku. Arthur Rubinstein (sloviti pianist, op. a.) me je po končanem šolanju vabil v Pariz, a sem zaradi očeta šla domov tudi jaz.«

Več v reviji Zarja Jana, 24.3.2020