Tole pismo pišem skoraj s solzami v očeh. Navdušen sem nad empatičnostjo in požrtvovalnostjo šolskega kadra.
Naša družina je digitalno zaostala. In sedaj se med nami pojavi eAsistent, ki nas preizkuša. Testira naš prag tolerance. In živcev.
Vse, kar znamo, smo v želji po vzpostavitvi eAsistenta poskusili sami. Ni šlo. Na pomoč smo poklicali naše sosede, ki so izvežbani digitalci. Ni nam uspelo. Srčna učiteljica si je na našem primeru skoraj polomila vse kosti ... tudi ni šlo. Poklicala me je včeraj zvečer ob deseti uri in angažirala svojega moža (ki je ekspert na tem področju), da smo po pol ure dela na daljavo prišli prvič v »čudoneviđeno« a-Aasistenta. In obenem ugotovili, da je moj komp iz Izraela. In smo ga morali prestaviti v ZDA, da bi začel delati ... Kar zmrazi me.
Sredi noči so mi s sedeža a-Aasistenta poslali nove kode, gesla ... in danes zjutraj spet nismo mogli do eAasistenta. Vse, kar smo naredili sinoči, je šlo rakom žvižgat.
Poklical sem firmo eAasistent. Govoril in poskušal najprej z enim gospodom, ni nama uspelo ... Sedaj me je poslal še na višjo inštanco. Poslikati sem mu moral screen shote, jih poslati ... in sedaj čakamo.
Kalvarija.
Res, stokrat hvala šolnikom za požrtvovalnost, pripravljenost pomagati, za solidarnost, a dovolite, da izrazim svojo žalost in spoznanja ob teh dogodkih.
Zakaj ves ta mater?
Na začetku leta smo kupili in dobili dvajset kilogramov knjig. Ker morajo služiti založniki, tiskarji, trgovine ...
To ni dovolj. Sedaj potrebujemoeAEasistenta, da služi še več nekih ljudi. Še več. Ti so pravzaprav škodljivi.
Vestna uporaba eAasistenta namreč vodi in poučuje predvsem poslušnost in nadzor. Če boš kliknil tu, boš dobil nagrado. Če boš kliknil tu, boš nagrajen ... Počutim se kot opica, ki jo naučijo, kateri gumb mora pritisniti za banano. In to najbolj obvladajo naši otroci. Mi, ki ne znamo živeti digitalno, so videti vse bolj retardirani. Zaostali starokopitneži, ki nas je povozil čas. Proti nam so in se nam smejijo v naši nerodnosti – digitalni uspešneži. Pridni in okretni pritiskalci gumbov, ki pa nikoli ne postanejo samostojni razmišljevalci. Ko bomo znali in obvladali vse svetovne povezave in gumbe, bomo ostali brez lastne misli, volje, ideje. Klikarski kloni.
Zakaj si v našem primeru razbijamo zobe? Da bodo naši otroci izpolnili nekaj digitalnih razpredelnic. Da/ne, pravilno/napačno? Prosim na kolenih, ali je mogoče obiti usluge eAasistenta in zgolj enkrat na teden poslati v navadnem mailu, kaj naj otroci obdelajo iz svojega kupa knjig?
Moja hči v šestem razredu piše odrasle pesmi, razmišlja o svetu, ljubezni ... na skoraj odrasel način. Napiše zgodbo, izda svojo revijo, napiše pesem, jo zaigra, zapoje. Ima svoje stališče. Je trmasta in ima svoj prav. Moj sin čuti naravo, se znajde v gozdu, z rokami ujame ribo, obiskuje naravovarstveno šolo, kjer ga učijo ohraniti naravo, živeti v sožitju, njegovi (digitalno) uspešni sovrstniki pa ga zaradi tega bolj kot ne ponižujejo.
Iz mojih službenih, ustvarjalnih izkušenj vem, da največkrat zgolj »taki« posamezniki, ki v šolah niso uspešni (ne znajo biti pridni, ker tako močno sledijo notranjim gonom, srcu, viziji), naredijo nadstandarden rezultat. Pridni zgolj ponavljajo. Na pamet. Že ustvarjeno, že napisano. Klikajo.
Prosim vas na kolenih. Ali lahko ladjo norcev ustavimo ali vsaj upočasnimo?
Tomaž Grubar
glasbeni avtor in producent
