Pismo smo objavili tudi na našem Facebooku. Prebralo, delilo in komentiralo ga je več kot 170 tisoč ljudi. Če računamo še bralstvo naše tiskane revije, je številka vseh, ki so pri branju tega pisma bentili, jokali ali oboje, še veliko višja. In kdo je Silvija Novak? To je moja dolgoletna znanka in ena najbolj srčnih in skrbnih hčera, kar jih poznam. Če je ne položi v posteljo bolezen, prav vsak dan obišče svojo mamo v domu starejših. Tja gre v času kosila, da jo hrani, saj mama jé zelo počasi. »Tam ni dovolj osebja, da bi takšne stanovalce hranilo po pol ure in več.«
Ko pride človek v leta. Zaveda se, da mladi ljudje navadno ne mislijo na starost. Če že, se jim zdi strašno daleč. »V moje življenje pa je vstopila dobesedno čez noč, ko sem prevzela skrb za čedalje bolj bolno mamo.« Zato se je upokojila in začela staršema pomagati pri vsakdanjih opravilih, ki jih zahteva vsako gospodinjstvo.
»Mamino počutje in njene delovne sposobnosti so se z vsakim dnem spreminjali.« Z očetom sta se vsak po svoje trudila. »Jaz sem urejala po hiši, kuhala, prala, pospravljala in delala red, on ji je delal družbo.« Sklenila sta, da bo mama doma, dokler bo mogoče. »Nobeden od naju si ni želel, da bi šla v dom.« Tako so živeli pet let. Silvija je zgodaj vstajala, uredila svoj dom in odhitela k staršema.
»Da bi mami omogočili še malo drugačne družbe, sva jo vpisala v dnevni center.« Nad dnevnim varstvom so bili vsi navdušeni. »Potem je oče zbolel in za mamo je bilo treba čez noč najti dom starejših.« Silvija, kot tipična ženska v tako imenovani »sendvič generaciji«, ki skrbi za svojo družino, za mamo in očeta ter pomaga še pri varovanju vnukov, vseh teh bremen ni zmogla več.
Ko se je lotila iskanja prostega mesta za mamo, je takoj postala obupana. »Nikjer ni bilo prazne postelje, povsod predolge čakalne vrste. Danes, ko je starejših še več, je še huje.« Napisala je več kot ducat prošenj predvsem v domove, ki so blizu Ljubljane. Mame ni hotela poslati daleč stran, saj bi jo potem težko vsak dan obiskovala.
Odhod v dom. Prva možnost nastanitve se je ponudila v Horjulu. »Ne morem pozabiti tistega dne. Bil je oktober, precej hladno, mama pa odeta v topel plašč in s sveže počesanimi lasmi ter nasmeškom na ustih. Kot da gre na prijeten obisk.« Silvo je veselo vprašala, kje sta. »Bila sem v hudi stiski, saj nisem vedela, kako naj ji povem, da greva v dom starejših, v katerem bo morala ostati.« Jokajoča jo je prepustila osebju in dobesedno zbežala iz prostora. »Zdelo se mi je, kot da sem jo živo zakopala.» Vsak dan se je vozila tja in se objokana vračala domov.
Kmalu se je ponudila možnost, da jo premestijo v bližino domače hiše. »Vesela sem bila, a le za kratek čas. Hitro sem dojela vso bedo obstoječega sistema, ki vlada še danes.« Tisti starostniki, ki so dobrega zdravja, se sami umivajo, oblačijo in hodijo sami na stranišče ter so še sposobni odločati o sebi, v domu uživajo. Lahko se udeležijo vseh prireditev, ki jih dom pogosto organizira, lahko se odpeljejo v mesto, gredo na kavo. Takim ljudem je v domovih prijetno in so zadovoljni. »Toda zdravih starostnikov je malo. Domovi starejših so postali negovalne bolnišnice, saj skoraj 80 odstotkov stanovalcev potrebuje vsak dan zdravstveno oskrbo in veliko nege.«
Več v reviji Zarja Jana št. 5, 4. 2. 2020
