Čestitam, gospodje, uspelo vam je. Ponovno. Zakon o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, ki je lanskega septembra poln upov in optimizma zaplul v državni zbor, je po mnogih krvavih bitkah, v katerih je vedno izgubljal, močno okleščen in precej potolčen pri zadnjem poskusu, da bi rešil vsaj tisto, kar je še ostalo, petdeset milijonov evrov, slednjič dostojanstveno potonil. Ampak zastava je plapolala do zadnjega. Bila je bridka, nepotrebna, a častna smrt.
Saj pomnite, sprva je imel projekt ambiciozen cilj, da bi dopolnilno zdravstveno zavarovanje – ki je že dolgo dopolnilno samo po imenu, v resnici si brez njega z javnim zdravstvom ne moreš prav veliko pomagati – iztrgali zasebnim zavarovalnicam in bi tako javnemu zdravstvu ostalo okrog petdeset milijonov več, zraven bi pa vnesli še razmislek o tem, koliko je kdo sposoben plačevati, pa bi tisti z manjšimi dohodki plačevali manj. Po dolgih kupčkanjih in srditih pogajanjih je nato ta drugi del odpadel, na koncu je šlo le še za to, ali bodo zavarovanje, ki bi ga še naprej plačevali vsi enako, pobirali zasebniki ali država. Ni ravno tisto, kar smo si sprva zamislili, je vzdihnila Levica, predlagatelj zakona, ampak ja, ga bomo podprli, ker se tistih petdeset milijonov ne bo več stekalo v zasebne žepe, teklo bo naravnost v žile javnega zdravstva. Pa potem prejšnjo sredo tudi to ni šlo skozi, še pred glasovanjem je pa en minister grozil z odhodom, drugi je kar odstopil, potem se je pa peke krofov s koalicijo naveličal še premier Šarec in je še on vrgel koruzo v puško in ring v brisačo. Za premierja mi ni strašansko žal, za oba ministra še manj, zakon, kakršenkoli je že bil, magari malo kruljav in pohabljen, pa iskreno objokujem.
Že res, da je ekonomist Jože P. Damijan zadevi posvetil precej tvitov, med drugim tole: »Popoldne me je klical kolega (in nekdanji prijatelj), da se pohvali, kako so s kolegi pomagali zavarovalnicam, da so zmagale v bitki proti ukinitvi dop. zavarovanja«, ali pa tole: »Uprave zavarovalnic so res lahko odprle šampanjce. In kolegi, ki so pri tej raboti sodelovali,« ampak jaz nisem taka, ne, name glejte bolj kot na Marka Antonija iz Shakespearovega Julija Cezarja, ki je po Cezarjevem umoru rekel, ne, ne, jaz nisem prišel hvalit Cezarja, jaz sem ga prišel samo pokopat. Ker če vi pravite, da je bilo to in ono z njim hudo narobe, je že moralo biti res, saj ste vendar častni možje (»... in prav tako so vsi, vsi častivredni«). Tudi zakon o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja so potopili sami častivredni možje. Oh, in seveda častivredne žene. Da so jih podkupile zavarovalnice? Ah, dajte no!
Več v reviji Zarja Jana št. 5, 4. 2. 2020
