Vesna Pernarčič je igralka, a ne le to. Niti ne bi želela staviti samo na to karto, ker se zaveda, kako trpijo ženske, ko zvezda utone. Tri otroke je rodila. Najmlajši ima dobri dve leti. Pomlajeno smo jo srečali ob Ljubljanici, nedaleč od stanovanja, ki si ga je kupila na kredit in zanj odplačuje pol mesečne plače. Pa se ne pritožuje. Pobuda za srečanje je bila seveda aktualna predstava v Prešernovem gledališču, kjer Vesna ob Borutu Veselku igra naslovno vlogo Venere v krznu. Duhoviti in žgečkljivi, a daleč od banalnega so dialogi, ki si jih izmenjujeta Vesna kot Wanda z bičem v roki in Borut kot Thomas na kolenih. Med drugim. Sledimo njuni ljubezenski zgodbi, ki nagovarja naše lastne ljubezenske usode, odnose za štirimi stenami, kjer se pomerjamo v vlogah moči, namesto da bi enkrat že nehali tekmovati in bi nam ženskam moški tiho priznali vsaj enakopravnost, če že (pre)moči ne.
Gledali smo jo na odru Prešernovega gledališča v Kranju, kjer igra žensko, ki ve, kaj hoče. Gospodarico svojega življenja, ki brez občutkov krivde vzame, kar misli, da ji pripada. »Naj pripadam moškemu, ki ga ne ljubim, le zato, ker sem ga nekoč ljubila? Ne, za nič se ne bom prikrajšala, ljubim tistega, ki mi ugaja, in osrečujem tistega, ki me ljubi,« pravi Wanda. Dražestna drama, polna nepričakovanih zasukov, z večnim vprašajem kdo bo koga. Na koncu nekdo spet zmaga.
Venere so med nami, vendar nimajo družine. Govorili sva o ženskah po štiridesetem, ko otroci zrastejo in nas več toliko ne potrebujejo, o času, ko smo nekje na pol poti. Nekatere z uresničenimi cilji in željami, nekatere pa še čakajo, da se bo kar zgodilo. Polne frustracij in jezne. Tem Vesna svetuje, naj »skočijo« in si same ustvarijo življenje, kot si ga želijo, vendar naj, kot se govori tudi v predstavi, pazijo, kaj si želijo. »Je treba skočiti, ne pa jamrati,« je jasna, kadar ji kdo namigne, češ tebi je lahko, ko ves čas prejemaš le vidne vloge. Vendar jasno pove, da je, preden so jo angažirali drugi, kar sama angažirala sebe. Pri tem ji je močno pomagala njena primarna družina, oče je bil celo producent njenih predstav. »Oh, mami je pa moja skala.« Vedno jo podpira, zdaj, ko je najmlajši pri hiši, pa še posebej. Nanjo se od nekdaj lahko zanese, ne le enkrat iz hvaležnosti poudari, saj se zaveda, da bi se brez mamine pomoči morala marsičemu odreči. Ta občutek, da je nekako varna, če tvega, jo spremlja od malega. Oče je bil ta, ki jo je spodbujal, naj »skoči«, mama pa jo je, če je bilo treba, ujela in ji ni očitala, če se je pri padcu popraskala. Tako počne tudi sedaj, želene cilje uresničuje. To je po njenem tudi razlog, zakaj je, če odšteje faktor sreče in naključja, med tistimi, ki uspejo. Neuspešni čakajo, uspešni pa skačejo.
Kdo bo koga. Igra moči. Nismo še svobodne. Na kranjskem odru Borut Veselko igra vlogo Thomasa, moškega, ki je v razmerju s Stacy, zaročen, vendar se zdi, kot da v njunem odnosu nekaj manjka. Tisto nekaj potem nepričakovano nadomesti Wanda, na videz neizobražena seksapilka z žvečilko v ustih. Predrznica, ki ga počasi spravi na kolena in prevzame nadzor. Kdo je Wanda zares, ne izvemo. »Kakorkoli obračamo vloge, smo na koncu ženske še vedno v podrejenem položaju,« se strinja Vesna. »Morale bi biti enakopravne, ampak ko otroku visi smrkelj iz nosa, kdo steče k njemu in ga obriše?«
Spet se vrneva na oder in Vesna pove, da se z Borutom zelo dobro razumeta na njem. »Nimava prav veliko priložnosti, da skupaj igrava.« Veselko, rahlo zaraščen za to vlogo, igra malo zdolgočasenega intelektualca. Zdolgočasenega tudi v zvezi z zaročenko, ki pa je ne vidimo na odru, ampak se z njo pogovarja prek telefona. Pritožuje se ji, kako so vse igralke, ki prihajajo k njemu na avdicijo, nesposobne, ampak potem pa pride ona. Ona, ki ga preseneti.
Več v Zarji št. 41, 9. 10. 2018.
