Dimitrij Vasilij Ignacij Mihael Polič - VASKO. Kmalu bo dopolnil 70 let. Radi smo ga poiskali, kadar smo želeli povedati kaj pikantnega o ljudeh, ki nosijo sodniške halje. Sočen sogovornik, ki zna povedati tako, da se dobro bere. Tudi tokrat nas je zanimalo, kako preživlja vroče poletne dni pod sodniško togo, ki jo bo 31. decembra letos za vedno odložil v kot. Iskali smo burko dvornega norčka, nekaj lahkotnega za poletne dni, našli pa dramo, ki jo igra poštenjak, iskalec resnice, velik ljubitelj življenja, predvsem pa vdani mož, oče in dedek. Dolgočasno?

Ob rojstvu, 28. avgusta 1940, so mu starši podarili štiri imena. Najbolj se ga je prijel Vasilij, ki ga je izbral oče, tedaj navdušen nad Sovjetsko zvezo in Stalinom, ki je svojega sina prav tako poimenoval Vasilij. Mati in oče sta ga zastrupila z igralstvom in s kulturnim udejstvovanjem, ki ga vse življenje spremljata ob sodniškem poklicu. Veseljak s številnimi talenti, ki je najraje mož in dedek. Pet vnukov ima. Med njimi ima posebno mesto 14-letni Tadej, avtist, ob katerem Vasko prepoznava svojo drugačnost.
- Kaj bi se vprašali, če bi sami s sabo delali intervju?
Vasko, kaj ti je vsega treba bilo?

- In kaj bi odgovorili?
Ne morem si čisto nič pomagati. Tak sem, kot me je mati rodila.
**
Osemindvajsetega avgusta bo star 70 let. Treba se bo posloviti od sodniškega poklica.
»Potem me bodo pa vsi hitro pozabili. Nobenih polen ne bo več pod noge. No, razen če ne bom napisal česa resničnega, kar se mi je pripetilo v sodniškem življenju in kar je vplivalo na potek dogodkov v vsej državi. Tedaj bodo pa spet kikirikali.«

 Doslej je napisal 16 romanov, zadnji nosi naslov Temno pravo. Posvetil ga je vsem tiranom, despotom, diktatorjem, tajkunom, oligarhom in teroristom v poduk, da bo nekoč prišel čas, ko jih bodo njihova ljudstva dokončno vrgla na smetišče zgodovine. Čeprav mu številni kolegi očitajo, da zaradi svojih zunajsodniških dejavnosti, kot so igranje, nastopanje v medijih, pisateljevanje, sramoti sodniški poklic, se resnica najbrž skriva čisto drugje. S svojim širokim delovanjem je lahko za zgled. Žalitve, poniževanje, posmehovanje, podtikanja, ki so sem in tja navzoča v sodnem hramu, Vasko jemlje kot del igre nekaterih, ki se znajdejo znotraj sodniškega teatra. O mejah, ki so še dopustne, ne more soditi, je pa sam doživel že marsikaj. Najbolj je smrdelo, ko mu je neuslišana obtožena stranka s svojim blatom namazala kljuko, ki odpira vrata njegove pisarne s številko 239. Nekdanji polkovnik JLA mu je prav tako namenil veliko grdih besed, celo s pištolo mu je grozil, ker ga ni uslišal, vendar je obupal nad nevzkipljivim sodnikom, ki pravi, da kar je nizkotnega, z veliko razumevanja preskoči. Pravi, da »čeprav je človek vedno bolj sofisticiran, v izrednih položajih pogosto postane zelo živalski. Največkrat pa vzkipijo ljudje z različnimi duševnimi boleznimi, ki pa jih je v današnjem ponorelem svetu čedalje več.«
Mediji pišejo vsega vraga
Ko se spominjava kakšnih medijsko odmevnih prigod iz sodniških logov, je previden pri komentiranju, še posebno če se to dotika intimnega življenja ljudi z imeni in priimki. »To je stvar komentiranja Slovenskih novic in drugega rumenega tiska. Mediji pišejo vsega vraga. Neopravičljivo pa je poročanje medijev še pred koncem sodnega procesa. Že določijo krivca in mu kar sami pripišejo kazen. Saj razumem medije, da potrebujejo pretresljive dogodke, pikantnosti intimnega značaja, nad katerimi se potem naslaja narod. To je neke vrste Kmetija polslavnih. To je poden od podna. Razgaljati ljudi pred občinstvom je voajerizem prve vrste, ki poneumlja človekova čustva.«

- Zakaj pa menite, da ljudje to potrebujejo?
Ker uživajo nad tujo razgaljenostjo, pa zaradi interne slave, za katero so pripravljeni storiti vse. No ja, saj sem tudi sam sodeloval v nekaterih kočljivih oddajah, pa bi bilo bolje, da ne bi.

Več v Jani št. 31,3.8.2010