Do tretjega meseca nosečnosti sta bila Mojca in Gregor Trampuž iz Ljubljane prepričana, da bosta v decembru, za praznike pred tremi leti torej, dobila enega otroka. A na pregledu nuhalne svetline je ginekologinja ugotovila, da Mojca pod srcem nosi tri bitjeca. »Vsi okoli naju so bili navdušeni, sploh babice,« pravi Mojca. Nihče ni v tem videl nobene težave. A Mojca in Gregor sta bila zaskrbljena, saj sta vedela, da je to lahko tudi tvegano. Zdravniki so jima med drugim svetovali celo redukcijo katerega od plodov, da bi se izognili morebitnim  večjim zapletom. Vendar o tem nista hotela niti razmišljati. »Če so nastali trije, so z razlogom,« je prepričana mamica. Zato nista hotela posegati v usodo in sta življenju pustila, da teče svojo pot. A le tri mesece je imela časa, da se je navadila na misel, da bosta imela trojčke, kajti že v šestem mesecu nosečnosti so se korenjaki odločili zapustiti zavetje maminega trebuha. Rodili so se v pičlih dveh urah od trenutka, ko je Mojca prišla v porodnišnico. Najprej se je najavil Gal, dve minuti pozneje je prišel Nik, štiri minute za njim pa še Tim – vsi so tehtali približno kilogram. Razen tega, da so bili nedonošenčki, zdravstvenih zapletov ni bilo in po dveh mesecih, ko so pač dovolj zrasli za samostojno življenje, so s starši odšli domov. Oziroma na Primorsko k Mojčinim staršem, ti so pomagali prve štiri najnapornejše mesece.  »Prvo leto nismo skoraj nič spali, saj so se zbujali na petnajst minut. Bilo je precej naporno, ampak saj sploh nimaš časa razmišljati o tem. Čakaš pač, da obdobje mine. Pri osmih mesecih so ponoči že spustili en obrok in postalo je lažje.« Ko so pri enem letu shodili, jih končno ni bilo več treba toliko nositi. A kljub temu sama ni mogla z njimi nikamor, le na kratke sprehode z vozičkom. »Kadar si jih spustil na tla, so stekli na tri strani, jaz pa imam samo dve roki,« se je smejala mamica. Zdaj, ko imajo tri leta, ni več težav, saj malčki že vse razumejo in tudi poslušajo.

Več v Jani, št. 51, 21.12.2010