Morda je zaradi tega še vedno čutiti v njem nekaj fantovskega. Opredeljuje ga predvsem strast. Strast do tega, kar počne, tega pa je ogromno. Je magister antropoloških znanosti, diplomirani politolog, igralec, trener javnega nastopanja, svobodni novinar, njegov vrtiček sta košarka in kultura, ki ju suvereno obdeluje, iz Indije pa je nazadnje prinesel še certifikat za reiki. Intelektualec, ki čuti, da bo današnji svet rešilo le odprto srce do sebe in sočloveka.
Žigo Čamernika sem prvič videla v predstavi Zgodba o živalskem vrtu, avtorja Edwarda Albeeja, v režiji Janeza Vajevca v ljubljanskem Kudu France Prešeren, v kateri je imel glavno vlogo. Predstava te nasmeje, preobrat na koncu pa te sezuje in prisili v temeljit premislek. Za menoj je hodila še vsaj dva dni. Žiga je bil v predstavi odličen. Igral je človeka, ki je pijan, in med predstavo sem se večkrat vprašala, madonca, ali je ta res pijan. Pa ni bil. Zagotovo. Žiga se je igre učil v Dramskem studiu bratov Vajevec, kjer se že več kot trideset let zelo uspešno ukvarjajo s praktičnim vidikom slovite metode čutnega spomina Leeja Strasberga.
Najprej je bil politolog
Na FDV, smer novinarstvo, se mu ni uspelo uvrstiti, ker je imel premalo točk, zato se je vpisal na višjo upravno šolo. »To je bil nor čas. Izpite sem delal tekoče, nobeden od profesorjev ni pričakoval od mene nič posebnega, vključno s starši. Na šolo sem vedno gledal kot na njuno zlo. Zame je bila pomembna klapa, ta pa je bila na tem faksu resnično odlična!« Ne da bi se posebej pretegnil, je diplomiral. »Mama, ki je pravnica, mi je pomagala, da se nisem preveč mučil,« prostodušno prizna. »Ja, ja, edinec sem in so me kar v vato zavijali. Verjetno je tudi to vzrok, da sem tako pozno dozorel in sprejel odgovornost za svoje lastno življenje,« brez kakšnega sprenevedanja pojasni Žiga. Kaj pa po diplomi? Čutil je, da mu to ni zadosti, zato se je vpisal v 3. letnik FDV, smer politologija. Zaznamovalo ga je srečanje z dvema profesorjema, usmerila sta ga, da je začel razmišljati drugače, z lastno glavo. Ko je diplomiral, je lahko naredil še eno kljukico.
Potem pa na antropološke študije in malo v politiko
Študij je bil tako rekoč način Žigovega življenja. Pa ne v smislu dolgočasnega knjižnega molja, bolj v smislu radovednosti in odkrivanja sveta, notranjega in zunanjega. Rad in veliko je filozofiral o smislu življenja, še danes ga rado zanese. Pa se kmalu ujame in simpatično reče: »Tole sem pa čisto zafilozofiral, a ne?« Ker je bilo na magistrskem študiju malo predavanj, je Žiga počel še druge stvari. Začel se je ukvarjati s politiko na lokalni ravni. Deloval je tudi v Mladem forumu socialnih demokratov. Sčasoma pa je spoznal, da sta v politiki interes stranke in osebni interes primarna. »Globoko sem prepričan, da bi moralo iti v politiki za ljudi, za njihovo dobrobit. Zato sem se poslovil od aktualne politike, ker tega ni jemala pretirano v obzir, delati politiko za svoj in strankin interes pa me absolutno ne zanima,« se priduša.
Igra, njegova ljubezen
Pripoveduje o tem, kako se je po naključju (danes ve, da to ni bilo naključje, vse se zgodi z razlogom, pravi) znašel na seminarju javnega sklada za kulturne dejavnosti o filmu in osnovnih filmskih elementih. Tu se je prvič pobliže srečal s filmom in kasneje tudi igro po Strasbergovi metodi, ki je danes njegovo življenje. Na JSKD je hodil že leto dni, seznanil se je z vsemi najpomembnejšimi filmskimi prvinami, ko so se fantje in dekleta odločili, da bodo snemali film. Pisalo se je leto 2002. Njihova takratna mentorica Biljana Čakić Veselič, filmska režiserka, je Žigo in njegovega prijatelja Darka Štanteta odpeljala k Vajevcem, bratoma Janezu in Andreju, v igralski studio. Tam se je prvič seznanil z razvpito igralsko tehniko čutnega spomina po Stanislavskem in Strasbergu, pravijo ji kar metoda. »Ko sem prvič prišel tja, sem zaslišal pred vrati neko vpitje in skozi glavo mi je šla misel, kaj hudiča pa se gredo tukaj!? Potem pa mi je Janez Vajevec, moj prvi vtis o njem je bil, da je predvsem moder človek, razložil o sproščanju, zbranosti in kako deluje čutni spomin. Poslušal sem ga z odprtimi usti. V začetku sem bil strašansko sramežljiv, potreboval sem kar pol leta, da sem se za silo odprl. Potem pa sem ugotovil, da je to nekaj, kar mi je pisano na kožo. Veste, učenje igralstva po metodi zahteva zelo individualen pristop. Končni cilj je povezati telo, um in duha. Način dela zahteva kar precej soočanja s človekovimi najglobljimi čustvi. Kar pa v osnovi ni dobro samo za igralca, temveč tudi za človeka. Bistvo je, da svoja čustva opazuješ in jih ne zanikaš, da od njih ne bežiš, kot to radi počnemo v vsakdanjem življenju. Zame je bilo pravo odkritje, ko smo igralci v svojem raziskovalnem delu spoznavali, kako lahko sami obvladujemo svoja čustva. Največje spoznanje med študijem igre po metodi pa je bilo, da sem dotlej v življenju vselej iskal potrditev svoje samozavesti zunaj sebe, v studiu pa sem spoznal, da je treba graditi avtoriteto v sebi. Pravzaprav sem uvidel, da sem večino stvari dotlej iskal zunaj sebe. Šele pri Vajevcih sem dojel, da je vse odvisno od mene! Tudi družba bo morala iti v to smer, če ne bo šla, bomo vsi propadli!« strastno razlaga Žiga.
