Ne potuje z letali, njegovi avtomobili imajo gumbe in merilnike, nikakor pa ne zaslonov na dotik, ne uporablja elektronske pošte in nima pametnega telefona. »Jaz imam še takega starega, a ga bom moral nehati uporabljati, očitno, ker bo konec leta nehal delati analogni sistem,« vzdihne. Kaj pa potem? Klasičen telefon, odvrne, »ampak še vedno tak na gumbe.«
Kako je v digitalni dobi živeti s toliko omejitvami? Čudovito, pravi in se smeje.
Intelektualni izzivi
O računalnikih nima dobrega mnenja. »Računalnik je neke vrste orodje. Za orodje je, na primer, kladivo, pa vemo, kako dela. Ampak kaj pa je računalnik v resnici? Čas krade. To je en velik tat časa.« Toda poslovne partnerje je imel vendar po vsej Evropi (»Kuverta znam reči v sedemnajstih jezikih,« se muza), kako je pa z njimi komuniciral, če ne po elektronski pošti? Ali mi pišejo pisma ali pa me pokličejo po telefonu, odgovarja. »Jaz še zdaj pišem na pisalni stroj. Še rajši pišem na roko. Če mora biti bolj čitljivo, potem pa na pisalni stroj. Prej se je pisec moral bolj skoncentrirati. Samo poglejte, kaj je danes na računalniku, se pravi na internetu, na mailu, kjerkoli. Kakšen jezik je to! No, če niso vsi slabi, kot vi pravite, mi boste pa ob priliki pokazali kakšnega, ki je kaj vreden. Veste, kaj je mail? Mail je nekaj, kar je zelo lahko poslati, zato se nihče več ne poglablja v to, kaj pošlje, in potem dobiš vse sorte. Solato, jaz pravim temu. Iz tega ne moreš narediti posla.«
Posel, mimogrede, bo tekel naprej, čeprav je njegovo podjetje v likvidaciji. Strah, da bi ostali brez kuvert, je odveč, zagotavlja. »Posli se pa nadaljujejo, se pravi, kuverte bodo še, če jih bo še kdo potreboval. Delati kuverte, to pomeni biti v komunikacijskem poslu. Kaj je kuverta? Polizdelek, ki ima samo en namen: da postane pismo, in ker ne pišete več pisem ... Čedalje manj je posameznikov in podjetij, ki so še pripravljeni komunicirati po pošti. Vam povem podatek iz prve roke: ko je bil pisemski promet v Evropi največji, to je bilo med letoma 1999 in 2003, je bilo pisemskih pošiljk 120 milijard letno, lansko leto pa 35 milijard.« Torej je pravi čas za umik? »Čas ni nikoli pravi, ampak okoliščine so take, da bo očitno del pisemskega prometa sicer ostal za vedno, a količin, ki so včasih bile, ne bo več. Napisati pismo je očitno postalo prevelik intelektualni izziv, ki se ga nihče več ne upa lotiti.«
Na gumbe!
Ker letenja ne mara, je partnerje obiskoval z avtomobilom, najpogosteje z enim od svojih treh audijev A8, in je po Evropi prevozil skoraj pet milijonov kilometrov. Najmlajši audi, ki mu je ime Ta novi, že dolgo ni več nov – bo še kdaj kupil novega? »Mogoče, odvrne. »Čakam, da bodo naredili spet takega, da bo na gumbe. Resno mislim. Če vas policist vidi, da uporabljate telefon med vožnjo, kaj se zgodi? Kazen vam da, pa še točke. No, zdaj si pa predstavljajva tole: pred voznika se postavi velik mobitel, ki ima povrhu še zaslon na dotik. In je zadeva tako narejena, da moraš ti, voznik, na tem zaslonu nekaj delati, medtem ko voziš. To je pa zakonito?! Zdaj mi pa razložite, kako ta logika deluje. Kadar hočem na klimatski napravi spremeniti temperaturo, gledam na zaslon in ne na cesto, to je vendar smrtno nevarno. Zaslone na dotik bi bilo treba takoj prepovedati. Takoj. Ko je Audi prišel do tega, da so vgradili maksimalno velik računalnik, sem rekel, bom kar prejšnji model kupil pa bo v redu.« Ja, ampak kaj pa, ko jih bodo nehali izdelovati? »Vsake stvari je enkrat konec, tudi jaz nisem za zmeraj, ampak audi na gumbe bo trajal dlje kot jaz, brez skrbi.«
Na cesti ga nikoli ni bilo strah, čeprav je doživel vse mogoče, tudi to, da mu je kdo po napačni strani pripeljal nasproti. Večkrat. Vedno je potoval sam, a mu v urah in urah na cesti ni bilo nikoli dolgčas. »To je zlat čas, ko ima človek v miru priložnost razmisliti, in ko prideš na cilj, imaš že v glavi sliko, kaj boš povedal človeku, h kateremu si namenjen, in kaj ga moraš vprašati.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
