Marsikateri od gledalcev niti ne opazi, da igralka ne vidi, saj se po odru giblje spontano in samozavestno. Tako kot tudi drugače počne stvari v življenju, polnem zanimivih izkušenj.
Idrijčanka Metka Pavšič sprva ni bila navdušena nad predlogom za pogovor. »Običajno se vprašanja vedno znova vrtijo okrog moje slepote, ki jo včasih obarvajo sentimentalno, kar mi nikakor ne ustreza,« se je branila.
Tako se je en razlog za pogovor ponudil kar sam. Predlagal sem, da najprej pojasniva bralcem nekaj stvari o njenem vidu in s tem opraviva že na začetku, nato pa se bova lahko pogovorila o vseh izjemnih in raznolikih stvareh, ki jih je doslej doživela.
Torej najprej na kratko o slepoti. »Beseda slep vzbuja pri ljudeh celo vrsto predsodkov in stereotipnih predstav. Kadar rečemo, da je nekdo slep, se to posploši na celotno osebnost, ne le na sposobnost vida. Človeku se pripisuje, da je tog, nesposoben ali da ima nekakšne vzvišene nadčloveške sposobnosti. To sta dve skrajnosti, nobena pa nima realne podlage. Izraz slep se je v zgodovini ukoreninil in povezal s predsodki.« In kako je bolje reči? Na splošno je najbolje reči, da gre za osebo, ki ne vidi ali ima okvaro vida. »Zase povem, da ne vidim ali da skoraj nič ne vidim, saj zaznavam svetlobo, ob dobrih kontrastih tudi obrise.«
Pavšičeva je po poklicu socialna delavka, zaposlena kot animatorka v domu upokojencev v Idriji. Živi v središču mesta, bližnje ulice dobro pozna, v službo hodi z belo palico, večinoma živi samostojno. »Večinoma,« je poudarila, »tako kot drugi ljudje, ki so v stiku z bližnjimi.« Pomagajo ji družinski člani, prijatelji, sosedje in sodelavci. »Težava so mobilnost, nakupi, drobni opravki, načeloma pa sem samostojna do najvišje možne mere.« V veliko pomoč ji je računalnik. »Brez njega bi bila odrezana od sveta in tako rekoč nepismena.« Uporablja internet, za službene in domače potrebe. »Ne predstavljam si več dela in življenja brez tega pripomočka. Osebni stiki, pa čeprav na prilagojenem računalniku, bi bili zelo omejeni.«
Igralstvo – mladostna želja
Ker je ustvarjalna, jo je od nekdaj zanimalo tudi gledališče. »Že kot mlado dekle sem si zelo želela postati igralka in pevka. To je bila tiha najstniška želja, kakršne ima najbrž vsak mlad človek. Bila bi marsikaj, a globoko v sebi sem želela nastopati. Ko sem po srednji šoli prebrala razpis za vpis na igralsko akademijo, sta bila med zahtevami tudi popoln vid in sluh, zato nisem nikomur povedala, da me to zanima.«
Študirala je na fakulteti za socialno delo, vendar se je zgodilo, tako kot večkrat v življenju, ko si človek nečesa zelo želi, da stvari same pridejo na pot. »Sodelovala sem na enem od taborov za slepe in slabovidne in takrat se je želja spet zbudila. Obiskovala sem več delavnic, nastopala v različnih vlogah, predvsem v gledališču Nasmeh, z njim veliko gostovala po Sloveniji, tudi v predstavah z videčimi. Pozneje sem v Idriji igrala eno od vlog v predstavi Trije smo najboljši par. Bolj po naključju kot načrtno sem začela igrati krajši monolog z naslovom Fehtarca, postal je prava uspešnica in zaigrala sem ga več kot stokrat. Bil je idealen za različne priložnosti, saj je bil zaigran v idrijskem narečju, humorno, a z resnim sporočilom. Igrala sem klošarko, ki opazuje mimoidoče in komentira njihovo naglico, pehanje za denarjem, sama pa bolj ceni svobodo.«
V zadnjem obdobju je nastopala z monodramo Ničesar ne obžalujem Vinka Möderndorferja. Tudi to besedilo je humorno z globljim sporočilom. Predstava je del akademskega študija, ki se mu Pavšičeva posveča zadnji dve leti. Na AGRFT je vpisala podiplomski študij oblike govora, smer govorno sporočanje. »Besedilo sem poznala že vsaj petnajst let, a morda sem zdaj tudi dosegla zrelost za takšno vlogo in naletela na čudovito ekipo. No, predstava je bila lepši del, a zdaj sledi še en izpit in magistrska naloga.« Po dosedanjih osmih ponovitvah bo jeseni igralka z njo odšla na gostovanje po Sloveniji in sodelovala na Svetovnem festivalu gledališč slepih v Zagrebu in morda še kje.
