Profimedia

Raziskave kažejo, da približno vsakih sedem let izgubimo skoraj polovico svojih prijateljev. In če se vam ob tem v glavi pojavi misel, da nikoli več niste imeli takšnih prijateljev, kot ste jih imeli pri svojih osemnajstih, niste edini. Prijateljstva se, tako kot mi sami, skozi življenje spreminjajo. Nekatera zbledijo, druga se preoblikujejo, le redka pa ostanejo nespremenjena.

V odrasli dobi pogosto ugotovimo, da prijateljstva niso več samoumevna. Ne nastajajo več spontano, kot so v šoli ali na fakulteti. Kljub temu pa lahko vztrajajo, pa čeprav v drugačni obliki. Tudi takrat, ko nas ločujejo razdalje, obdobja tišine in popolnoma različna življenjska poglavja. Prava prijateljstva so elastična: včasih se raztegnejo, včasih popustijo, a pogosto se znajo znova sestaviti – celo močnejša, kot so bila prej.

Čeprav nam pop kultura prodaja ideal odraslih prijateljstev v slogu Prijateljev ali Seks v mestu, je resnica precej idilična. Odrasla prijateljstva niso nenehno druženje in dolgi pogovori ob koktajlih, temveč pogosto kratka sporočila, glasovni zapisi in skupinski klepeti, ki nam kljub natrpanim urnikom dajejo občutek povezanosti. Največ prijateljstev običajno ustvarimo med 18. in 29. letom starosti. To je čas študija, novih služb, selitev in iskanja sebe – obdobja, ko smo obdani z ljudmi v podobni življenjski fazi. A ko ta struktura izgine, postanejo odnosi bolj krhki. Odrasla prijateljstva so prostovoljna in ne tako samoumevna kot družina, zato so toliko bolj izpostavljena spremembam.

Pexels

Vpliv družbe na oblikovanje prioritet

Čas za prijatelje je privilegij, a tudi stvar zavestne odločitve. Če prijateljstva vedno postavimo na zadnje mesto, jih sčasoma ne bomo več znali ne ustvarjati ne ohranjati. In to ima svojo ceno – ne le v številu odnosov, temveč v občutku povezanosti, ki je eden ključnih virov dobrega počutja. Pomemben del problema je kultura dela. Delo je za mnoge postalo osrednja identiteta, nekaj, kar požre večino našega časa in energije.

Hkrati smo začeli večjo težo pripisovati družini, predvsem otrokom. Ena od raziskav iz leta 2013 je pokazala, da 49 % staršev poroča, da preživijo več časa s svojimi otroki so kot njihovi starši. Tako imenovano intenzivno starševstvo pušča zelo malo prostora za odrasla prijateljstva, saj je druženje pogosto razumljeno kot manj pomembno ali celo nepotrebno. Tudi tempo, ki ga v našem vsakdanu živimo, ko smo nagnjeni k temu, da naredimo čim več in čimprej na vseh področjih življenja, nas izčrpava in vodi k utrujenosti. Po dolgem dnevu nam tako niti na kraj pameti ne pade še večerno druženje s prijatelji, ampak raje čimprej zavijemo v posteljo.

K temu dodajmo še digitalni svet. Spletna prijateljstva niso nujno slaba, a delujejo drugače kot tista v živo. Temeljijo na sporočilih, odzivih in stalni prisotnosti, medtem ko osebni odnosi rastejo iz spontanosti, telesne bližine in nerodnih, nepopolnih trenutkov. Teh pa si v odraslosti pogosto ne dovolimo več.

Profimedia

Kaj torej lahko naredimo?

Prijateljstva je treba postaviti nazaj na seznam prioritet. To pomeni, da ljudi zavestno povabimo v svoje življenje – ne samo takrat, ko je vse urejeno in imamo čas, ampak tudi sredi kaosa. Povabite prijatelja na sprehod, v trgovino, na trening ali k sebi domov, čeprav ni popolno pospravljeno. Prijateljstva ne potrebujejo idealnih pogojev, ampak prostor. Bodite prvi pobudnik in nato naredite plan, da pobudo vsakič prevzame drugi. Denimo dogovor, da se s prijatelji snidete vsak konec meseca. Ali pa najdite skupni interes oz. konjiček, ki ga boste obiskali skupaj.

Tako boste združili dve stvari, ki bosta poskrbeli za vaše boljše počutje. Izogibajte se stavku »kmalu se morava ujeti.« Če vam je do tega res, raje ob naključnem snidenju nemudoma predlagajte konkreten datum. Prijateljstva ne preživijo na dobrih namenih, temveč na ponavljanju, ritualih in prisotnosti – tudi takrat, ko je to malo neprijetno.

Lahko pa si omislite nov krog poznanstev. Če iščete nove prijatelje, začnite počasi. Ne pričakujte globoke povezanosti takoj. Krajši pogovori s sodelavci ali sosedi so lahko začetek. Tudi tako imenovane »šibke vezi« pomembno prispevajo k občutku povezanosti in lahko sčasoma prerastejo v nekaj več. Konec koncev pravo prijateljstvo ni v tem, da si vedno blizu, ampak da ostaneš blizu tudi takrat, ko življenje pride vmes.