Rok Flander: Nekdanji svetovni prvak si je življenje ustvaril na Mavriciju
Rok Flander, nekdanji svetovni prvak v deskanju na snegu, danes živi na Mavriciju, kjer vodi uspešen posel, živi družinsko življenje in uživa v športu ob oceanu.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Rok Flander je eden od pionirjev slovenskega deskanja na snegu in eden najuspešnejših slovenskih deskarjev. Leta 2007 je v švicarski Arosi postal svetovni prvak v paralelnem veleslalomu, uspeh pa je dopolnil z bronom v paralelnem slalomu. Zagotovo je zaslužen za odlične temelje, ki so jim lahko sledili mlajši deskarji. Pred skoraj desetimi leti je končal svojo aktivno športno kariero, že pred tem pa si je življenje začel ustvarjati v vzhodni Afriki, natančneje na otoku Mavricij.
Na otoku je ustvaril uspešen posel. Prvemu lokalu, ki je bil od nekdaj priljubljen med deskarji, je sledila veriga restavracij. Na otoški afriški državi pa si je ustvaril tudi družino, z ženo Gabriello sta namreč ponosna dvema hčerama. Desko za vijuganje po snegu pa je zamenjal za tisto, s katero osvaja morske valove.
O tem, ali hčeri vesta, da je njun oče svetovni prvak, ali še uživa v zimskih radostih, pa tudi o življenju na Mavriciju in hrani, ki jo v Afriki obožuje in tisti, ki jo pogreša iz Slovenije, smo z Rokom spregovorili pred kratkim, ko je obiskal svojo domovino.
Po Dejanu Koširju ste bili tudi vi med pionirji deskanja na snegu v Sloveniji. Kako danes gledate na razvoj slovenskega deskanja?
Sam sem po svojih najboljših močeh vedno pomagal mlajšim, kolikor se je to le dalo. Tako so bili med uspešnejšimi v moji ekipi Žan Košir, Gloria Kotnik, Rok Marguč, kasneje pa tudi Tim Mastnak! Za razliko od nekaterih drugih športnikov sem vedno dal vse od sebe, da so mlajši športniki oziroma še neuveljavljeni imeli priložnost družiti se s šampioni in nenazadnje tudi trenirati z njimi.
Ne vem, če se prav vsi zavedajo, da je stik z najboljšimi največji kapital, ki ga lahko mlad športnik dobi od svoje ekipe. Med drugim sem kot trenerja v slovensko ekipo pripeljal Tomaža Bernika, kot tudi švicarskega šampiona Gillesa Jacqueta, ki je bil z nami tudi na olimpijadi v Vancouvru. Zame to sodelovanje sicer ni bilo najuspešnejše, so se pa sigurno Rok Marguč, Gloria Kotnik kot tudi Žan Košir naučili, kako se delajo rezultati.
Življenje ste si ustvarili na Mavriciju, kjer so pogoji za povsem drugačne vrste deskanja. Ali še kdaj stopite na "zimsko" desko?
Dvakrat na leto se vračam v Slovenijo in praviloma vsakič preživim vsaj teden dni na snegu skupaj z družino. Trenutno me zanima predvsem freeride akcija po celem snegu in zahtevnih terenih.
Danes ste uspešen podjetnik in lastnik verige restavracij. Kako se je začela vaša poslovna pot? Je bila odločitev za gostinstvo povezana tudi z družinsko tradicijo in dejstvom, da so se z restavracijami ukvarjali vaši starši?
Tako je, prav dejstvo, da so se z gostinstvom ukvarjali moji starši kot tudi stari starši, je botrovalo k temu, da sem se našel v tem poslu. Geni pač dajo svoje, sem pa tudi med potovanji po svetu kot profesionalni športnik rad obiskoval renomirane restavracije in klube, kjer sem verjetno pobral tudi veliko idej …
Vaš prvi lokal, ki ste ga na otoku odprli pred več kot trinajstimi leti, še deluje?
Moja prva restavracija je Enso Restaurant & Lounge Bar, ki deluje že od leta 2012 in je še vedno priljubljena destinacija za surferje iz celega sveta kot tudi ostale popotnike in lokalne goste. Enso prireja tudi koncerte z živo glasbo, kjer gostujejo najbolj znane estradne zvezde z Mavricija, včasih pa tudi od drugod.
Vaši kulinarični zgodbi se je pridružila tudi knjiga Wapalapam: Taste of An Island. Kako bi opisali »pravi okus otoka«?
Mavricij je dežela street fooda (ulične hrane*). Zaznamujejo jo predvsem različne kulture, ki bivajo na tem malem otoku. To je dežela začimb in morske hrane.
Pri projektu ste sodelovali tudi s chefom Willibaldom Reinbacherjem. Kako je potekalo vajino sodelovanje?
Willi se je našemu podjetju pridružil leta 2016 in od takrat naprej uspešno sodelujemo. Z ženo Gabriello sva imela zelo natančno zamisel, kako naj bodo videti Wapalapam jedi, in Willibald Reinbacher se je izkazal za kuharja, ki je znal najine ideje realizirati na krožnikih.
Katera jed z območja Indijskega oceana vam je osebno najljubša?
Najraje jem ribe in rake na vse možne načine!
Katero slovensko jed pa najbolj pogrešate?
Najbolj v bistvu pogrešam jadransko morsko hrano, ki je bazirana na olivnem olju. Verjetno prav zato, ker olivnega olja v hrani Indijskega oceana ni!
Na otoku ste si ustvarili tudi družino. Se vaši hčeri zavedata, kako uspešen je bil njun oče v športu, ki v tropskem okolju ni tako prepoznaven kot v Evropi?
Vedno znova me preseneti, v kako dobri luči sem zapisan v očeh mojih punc. Nimata sicer točnih informacij v zvezi z mojo športno kariero, vendar mislim, da ju navdušuje predvsem moj življenjski slog, ki je še vedno tesno povezan s športom.
Vaša zgodba z Mavricijem traja že dve desetletji. Ste tam dokončno pognali korenine ali razmišljate o vrnitvi v Slovenijo?
Na Mavriciju imam veliko poslovnih projektov, postavil pa sem tudi naš družinski dom. Pred parimi leti sem postal tudi državljan Mavricija, predvsem pa imam tukaj pogoje na vodi, ki me na dnevni bazi zadovoljujejo in hkrati tudi izpolnjujejo ter ohranjajo mojo fizično kondicijo.
Težko si predstavljam življenje brez oceana in verjetno se prav zaradi tega ne bom vračal na celino. Sicer pa je Slovenija biser, kjer si lahko predstavljam življenje moje družine.
Kako bi opisali življenje na otoku? Opažate, da se v zadnjih letih povečuje število slovenskih obiskovalcev?
Življenje na otoku je nekoliko bolj ležerno. Klima je zelo mila in ljudje so zelo prijazni in nasmejani. Sicer pa je življenje tako, kakršnega si narediš, ne glede na to, kje si. Je pa res, da je pogled na ocean nekaj, brez česar si trenutno ne predstavljam svojega življenja.
