Od študenta tehnike do filmske legende: vojna mu je spremenila načrte
Rade Marković, ki bi pred nekaj dnevi praznoval rojstni dan in je zato ta konec tedna izpostavljen na platformi MOVE, sprva ni načrtoval igralske kariere. Študiral je tehniko in filozofijo, a mu je druga svetovna vojna spremenila življenjske načrte in odprla pot do filma.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Rade Marković je danes znan kot eden najpomembnejših igralcev jugoslovanske kinematografije, vendar je bila njegova življenjska pot sprva usmerjena povsem drugam. Mladi Beograjčan, rojen 14. oktobra 1921, se je po končani gimnaziji leta 1939 vpisal na študij na Tehniški fakulteti, pozneje pa se je preusmeril na Filozofsko fakulteto. Takrat si verjetno še ni predstavljal, da bo nekoč postal eden najbolj prepoznavnih obrazov jugoslovanskega filma.
Vojna, ki je spremenila njegove načrte
Njegovo mladost je močno zaznamovala druga svetovna vojna. Ko so nemške sile leta 1941 okupirale Beograd, se je življenje v mestu korenito spremenilo. Študij in vsakodnevne dejavnosti so se umaknili negotovosti vojnih razmer, Marković pa je prav v tem obdobju začel odkrivati svojo ljubezen do gledališča.
Pozneje se je spominjal, da se je z gledališko igro začel resneje ukvarjati prav med okupacijo. Umetnost mu je ponudila novo možnost izražanja in sčasoma postala pomembnejša od prvotnih študijskih načrtov. Namesto da bi nadaljeval akademsko pot, se je odločil za igralski poklic.
Prve izkušnje je pridobival v amaterskem gledališču
Marković se je igralskih veščin sprva učil v amaterskih gledaliških skupinah. Sodeloval je s kulturno-umetniškim društvom Ivo Lola Ribar in skupino mladih gledaliških navdušencev, ki so se zbirali v prostorih Kolarčeve univerze v Beogradu.
Po koncu vojne je svojo igralsko pot nadaljeval v Akademskem gledališču, kjer je nastopal med letoma 1946 in 1949. To obdobje je bilo zanj izjemno pomembno, saj je pridobival odrske izkušnje in postopoma razvijal svoj prepoznavni igralski slog. Čeprav ni imel klasične igralske izobrazbe, sta mu predanost in talent omogočila uspešen prehod v profesionalno gledališče.
Leta 1948 je prvič stopil pred filmske kamere
Prelomno leto v njegovi karieri je bilo 1948, ko je debitiral kar v dveh filmih. V vojni drami ‘Besmrtna mladost' režiserja Vojislava Nanovića je upodobil mladega ilegalca Mišo, v filmu ‘Sofka’ režiserja Radoša Novakovića pa Tonča.
Prvi filmski vlogi sta mu odprli vrata v svet kinematografije, ki se je v povojni Jugoslaviji hitro razvijala. Marković je kmalu postal iskan igralec, saj je znal prepričljivo upodabljati zelo različne like in značaje. Njegova posebnost je bila sposobnost, da je tudi zadržanim in na videz preprostim likom vdahnil izrazito osebnost.
Od začetnika do legende jugoslovanskega filma
V naslednjih desetletjih je nastopil v številnih filmih različnih žanrov, od vojnih dram do kriminalk in komedij. Med njegovimi najbolj znanimi deli so Valter brani Sarajevo, Odpisani (Otpisani), Nacionalni razred (Nacionalna klasa), Variola vera in Zbirni center (Sabirni centar).
Njegova kariera je trajala približno šest desetletij, v tem času pa je sodeloval z nekaterimi najpomembnejšimi jugoslovanskimi ustvarjalci. Občinstvo si ga je zapomnilo po umirjeni, a izraziti igri, s katero je znal ustvariti prepričljive in večplastne like.
Rade Marković je umrl leta 2010, star 88 let. Njegova življenjska zgodba pa ostaja zanimiv primer, kako lahko nepričakovane zgodovinske okoliščine povsem spremenijo posameznikovo usodo. Študent tehnike in filozofije je v času vojne odkril ljubezen do gledališča ter postal ena največjih legend jugoslovanskega filma.
Filmske klasike legendarnega igralca lahko gledamo tudi na platformi MOVE, med drugim filme Ples na vodi (Bal na vodi), Kako so me idioti sistematično uničili (Kako sem sistematski uništen od idiota), Kraljevski vlak (Kraljevski voz), Šesta prestava (Šesta brzina), Odpisani (Otpisani) in Balada o krutnežu (Balada o svirepom).
Preberite tudi: