Seksi hrvaški pevec o tetovažah, nekaterih danes morda ne bi več naredil
Luka Nižetić je spregovoril o svojih tetovažah, ki imajo zanj poseben pomen. Nekaterih danes morda sploh ne bi naredil, a na svoje pretekle odločitve gleda drugače.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Hrvaški glasbenik Luka Nižetić je znan po svojem prepoznavnem slogu, katerega del so tudi številne tetovaže. A te zanj niso zgolj okras, temveč spomini na različna življenjska obdobja, ljudi in trenutke, ki so ga zaznamovali. V pogovoru za Njena.si nam je zaupal, da bi se danes za nekatere tetovaže morda odločil drugače, nekaterih pa sploh ne bi naredil. Kljub temu ga njegove pretekle odločitve ne motijo, saj prav v njih vidi posebno vrednost.
Luka Nižetić: Moje tetovaže so nekakšen dnevnik
Ko smo ga vprašali, ali mu je katera od tetovaž še posebej prirasla k srcu, je priznal, da bi težko izbral samo eno. Vsaka ima namreč svojo zgodbo. »Težko bi izpostavil eno, saj so moje tetovaže pravzaprav nekakšen dnevnik. Vsaka pripada določenemu trenutku, ljudem ali različici mene iz nekega življenjskega obdobja. In prav zato jih ne gledam skozi prizmo tega, katera je estetsko najlepša,« nam je zaupal glasbenik.
Ob tem je priznal, da se je njegov pogled na nekatere tetovaže z leti spremenil. »Nekatere bi danes morda naredil drugače, nekaterih morda sploh ne bi naredil, a me tudi to ne moti.« Zanj je pomembnejša zgodba, ki jo nosijo, kot njihov današnji videz. Tetovaže ga spominjajo tudi na človeka, kakršen je bil nekoč, in na izkušnje, ki so ga oblikovale.
»Prav lepo se mi zdi, da na sebi nosim sledi različnih življenjskih obdobij. Tako kot pri pesmih ni treba, da si danes isti človek, kot si bil, ko si jih ustvaril, da bi vedel, zakaj so ti bile takrat pomembne.«
Luka je v pogovoru za Njena.si spregovoril tudi o svoji več kot dvajsetletni glasbeni poti, ustvarjalni svobodi ter odnosu do družine in prijateljev. Zaupal nam je, zakaj se danes manj obremenjuje s pričakovanji drugih in kako se tudi sam uči živeti nekoliko bolj »pomalo«.