Stefan Bošković: Potreboval bi sedem življenj, da bi uresničil del idej
Ljubljano je v sklopu Dnevov črnogorskega filma obiskal nagrajeni pisatelj, dramatik ter scenarist Stefan Bošković in se razgovoril o preteklih in trenutnih projektih.
Tvoja svetovalka za modo, lepoto in zdrav življenjski slog.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Njena za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
V dobrih desetih letih je kar 12 scenarijev Stefana Boškovića zaživelo na filmskih platnih ali televizijskih zaslonih. Kot izredno plodovit avtor se suvereno giblje med različnimi žanri, saj ustvarja scenarije za celovečerne in kratke filme, televizijske situacijske komedije (sitcome) ter dokumentarce. Za serijo »Ugrabitev« (Otmica) in film »Vidra« je prejel več nagrad, za kinematografsko uspešnico »Nedelja« pa je bil nominiran za najboljši scenarij na Festivalu filmskih scenarijev (Screenfest).
A njegov ustvarjalni talent ni omejen le na ekran – Bošković je namreč tudi uveljavljen pisatelj. Znan je predvsem po zbirki kratkih zgodb »Transparentne životinje« in romanu »Šamaranje«,njegov drugi roman »Minister« (Ministar) pa mu je prinesel prestižno nagrado Evropske unije za književnost (EUPL).
Na Dnevih črnogorskega filma je predstavljal film »Vidra«, ki je izšel leta 2025, pod režijo pa se je podpisal Srđan Vuletić. Govori o šestnajstletni Hani, ki se znajde v sporu z družino zaradi zadnje želje svojega očeta – da bi bil pokopan v vesoljski obleki. Hkrati pa se mora soočiti z nasilnim fantom.
Bošković se je razgovoril o stanju črnogorske kinematografije, »Vidri« in svojih drugih uspešnih projektih:
V Sloveniji imamo Dneve črnogorskega filma. Kaj to za vas, kot črnogorskega ustvarjalca, pomeni?
Takšni dnevi pomenijo, da imamo končno definirano filmsko sceno, ki je prej nismo imeli, in čeprav gre šele za 20 let, mislim, da ima Črna gora veliko daljšo tradicijo – predvsem iz časov, ko kinematografija sploh še ni obstajala. Črna gora je specifična po tem, da je imela ustno pripovedovanje in da je to pomemben del tradicije; zgodbe so se namreč pripovedovale zato, da bi se ohranil spomin in da bi se prenašalo iz generacije v generacijo.
Pri meni doma se oče edini še spomni tega, jaz pa to zdaj nekako zapisujem v svojih knjigah – to je eno veliko epsko, briljantno družinsko sago, kakršno ima skoraj vsaka črnogorska hiša. Tako da smo bili od nekdaj pripovedovalci in zdi se mi, da sta kinematografija in film zdaj le sredstvo – novo sredstvo, da se pravzaprav nadaljuje ta kontinuiteta pripovedovanja.
Kako pa bi opredelili trenutno črnogorsko filmsko sceno?
Če jo lahko primerjam z drugimi regionalnimi scenami in kinematografijami – pri vsaki, hrvaški, slovenski, srbski in bosanski, bi lahko približno določili značaj in rekli: to je takšna in takšna scena. Zdi se mi, da se Črna gora temu še vedno nekoliko izmika. Mislim, da je razlog v tem, da smo pred približno dvajsetimi leti v vse to vstopili v nekakšnem obrnjenem vrstnem redu. Naravno bi bilo, da imate najprej institucije, produkcijske hiše in televizije, nato pa začnete snemati filme.
Pri nas pa smo najprej imeli avtorje z idejami, ki so začeli ustvarjati, vse drugo pa se je razvijalo sproti – tako Filmski center kot različni programi in institucije, ki so podpirali filmske projekte. Zato črnogorskih avtorjev ne morem opredeliti kot enotne scene z jasno določeno obliko. Gre pravzaprav za več glasov in več perspektiv različnih avtorjev, ki imajo vsak svoje posebnosti. Eden se ukvarja s komedijo na en način, drugi na povsem drugačen. Mislim, da je prav zaradi tega črnogorska scena zanimiva.
Kakšno prihodnost vidite za to sceno?
Prihodnost vidim precej optimistično. Mislim, da v skupnosti vlada neka vrsta povezanosti. Malo nas je in nekako držimo skupaj ter si medsebojno pomagamo. Večinoma delujemo kot majhna družina, z občasnimi težavicami, kakršne ima vsaka družina. Na splošno sem optimist. Morda tudi zato, ker gre za mlado kinematografijo. Še vedno smo na začetku, čeprav je nastalo že precej filmov. Vidim raznoliko sceno, ki mora šele doseči svojo polno prepoznavnost v evropskem in tudi svetovnem prostoru.
Tokrat v Sloveniji predstavljate film »Vidra«. Kako bi ga opisali?
Težko mi je opisati ta film. Lahko bi ga opisoval deset strani, morda še več. Nikoli ne izhajam iz ene same teme, ampak je vedno prisotno deset življenj, ki jih imajo liki in ki jih ima sam film. Hkrati umirajo in oživljajo, kot nekakšen neprekinjen mehanizem, ki ves čas živi. »Vidra« je film o deklici, ki v enem samem dnevu prehitro postane ženska. Posebnost tega filma je – kako težko je v takšnih družbah, na teh prostorih, konkretno v Črni gori, biti deklica v teh letih.
Včasih sploh ne veš, ali se je težje boriti za tisto, za kar misliš, da bi se morala boriti, ali pa se preprosto predati. Film se na nek način ukvarja s temi vprašanji, usmerjen pa je proti patriarhatu, celo v tej generaciji. Ko govorimo o patriarhatu, pogosto mislimo, da gre za nek zastarel mehanizem, v resnici pa je najhuje takrat, ko prihaja od nekoga iz tvoje lastne generacije.
Kaj želite, da ljudje odnesejo s seboj po ogledu tega filma?
Predvsem želim, da se med ljudmi razvije zavest o teh problemih, še posebej med mlajšim občinstvom, ki se mora zavedati tega začetnega strupa, ki se v teh letih zdi nedolžen, pozneje pa povzroča hude travme. Takšne stvari ne morejo graditi ne boljše družbe in ne boljših posameznikov, če o njih ne govorimo takrat, ko je treba govoriti – v najzgodnejših obdobjih življenja. Pozneje je pogosto že prepozno.
Pišete filmske scenarije, pišete knjige. Kaj vam bolj ustreza? Kje se bolj najdete in v čem bolj uživate? Navsezadnje ste začeli prav s knjigami.
Delam tudi v gledališču kot dramaturg, vendar je vse to del pisanja. Diplomiral sem iz dramaturgije oziroma pisanja za film in gledališče, a sem vedno pisal tudi knjige. Tega ne morem primerjati. Pravzaprav med pisanjem knjig počivam od filma in gledališča. Ko pa dokončam knjigo, se vrnem k filmu ali v gledališče, ker mi ustreza ta drugačen ustvarjalni proces. V gledališču so tu vaje z igralci in delo na besedilu, medtem ko je film nekaj povsem drugega.
Vključuje organizacijo in ustvarjalne procese, ki niso povezani le s pisanjem, temveč tudi z izbiro lokacij, igralcev in načinom, kako se zgodba prenese v podobe. Mislim, da je to dobro, saj je zelo težko za pisca, vsaj zame, dolgo ostati zaprt v enem samem mediju. Ko predolgo ostanem v enem formatu, me to izčrpa, takšen način dela pa mi ustreza.
Ravno danes je tudi premiera vašega čisto novega filma. Film »Crna truba« ima svetovno premiero na filmskem festivalu v Kirgizistanu.
Da, na nacionalnem festivalu. Žal mi je, da ne morem biti tam, vendar sem se za to gostovanje dogovoril že pred premiero. Film bo imel tudi svoje festivalsko življenje, prikazan bo v Puli in na drugih festivalih.
Malo sem pregledala vašo filmografijo in opazila, kako različne teme obravnavate. Imamo na primer mladinsko »Vidro«, kriminalko »Ugrabitev«, potem »Nedeljo«, biografski film, pa vrsto drugih projektov. Od kod prihajajo vse te ideje?
Če bi vam povedal, koliko idej imam zapisanih, mislim, da bi potreboval sedem življenj, da bi uresničil samo tisto, kar že obstaja. Ob tem pa mi vsak dan, vsako srečanje in vsaka situacija porodijo še kakšno novo idejo. Verjetno stvari vidim in občutim svet drugače kot večina ljudi. Ko nekdo vidi gnečo na hodniku, jaz vidim na milijone možnih konfliktov, usod in poskusov, da bi se nekdo rešil. Verjetno je to povezano tako z značajem kot tudi s poklicem. Mislim, da sem si izbral pravi poklic.
Meni je bila »Ugrabitev« zelo zanimiva, ker je prinesla nekaj drugačnega za naš prostor. Zdi se mi, da so balkanski avtorji filmov in serij v zadnjih petih ali desetih letih postali drznejši, projekti pa veliko bolj raznoliki.
Mislim, da so k temu bolj prispevale serije kot filmi. Pri filmu režiser angažira scenarista, medtem ko pri serijah zelo pogosto scenarist angažira režiserja. Scenarist je pri seriji glavni ustvarjalni avtor na podoben način, kot je to režiser pri filmu. On zasnuje celotno zgodbo, določi smer razvoja in je odgovoren za velik del procesa. Mislim, da so zaradi tega scenaristi postali svobodnejši in drznejši pri pripovedovanju zgodb.
To niso več zgolj besede na papirju. Zasnujete celoten avdiovizualni proces, razumeti morate, kako bo prizor deloval, zakaj so liki takšni, kot so, in kako bo vse skupaj videti na zaslonu. V tej vlogi sem delal pri »Ugrabitvi«, pri seriji »Nedelja« in tudi pri novi seriji, ki je trenutno v postprodukciji. To je zelo zanimiva izkušnja in verjamem, da se del takšnega pristopa pozneje prenese tudi v film. Stvari se spreminjajo.
Omenili ste »Nedeljo«. To je vendarle drugačen projekt, saj gre za resnično zgodbo in si ne morete privoščiti popolne avtorske svobode. Poleg tega so biografski glasbeni filmi v zadnjih letih postali zelo priljubljeni. Kako je bilo delati na tem projektu?
To je bil verjetno najzanimivejši raziskovalni proces, skozi katerega sem šel. Rekel sem si, da bo, ne glede na to, kakšen bo film na koncu, že sama izkušnja dela na njem neprecenljiva. Mislim, da smo posneli dober film in dali od sebe največ s sredstvi, ki smo jih imeli na voljo. Bilo je čustveno in povsem drugačno od vsega, kar sem delal prej. Eno leto sem živel s temi ljudmi in vstopil globoko v njihov svet.
Čeprav delate film o nekom drugem, je pri takšnih projektih v nekem trenutku posebej pomembno vprašanje avtorstva in vprašanje pri pisanju: Kakšno zvezo ima to z mano? V nekem trenutku moraš najti, kaj te osebno povezuje s to osebo. V tem primeru sem iskal lastne stične točke z Džejem Ramadanovskim. Iskrenega čustva ne moreš doseči, če v tej osebi ne prepoznaš tudi dela sebe. Šele takrat nastane povezava med avtorjem in likom, nato pa še med likom in občinstvom. Prav na tej relaciji delujejo čustveni impulzi med tistimi, ki ustvarjajo, in tistimi, ki konzumirajo spremljajo
Torej zdaj lahko samo čakamo na vaš nov biografski projekt? Gotovo pripravljate kaj novega, če ste tako uživali.
Pripravljajo se še dve ali tri zanimive stvari. O njih še ne bi preveč govoril, ker so nekateri projekti v postprodukciji, ampak gre za nekaj zelo zanimivega.
