Shutterstock

Tehnika vzgoje paradižnika ob vrvici je zelo preprosta in se zaradi svojih prednosti vse bolj uveljavlja tudi na domačih vrtovih. Vrvica omogoča, da optimalno izkoristimo prostor, rastline rastejo navpično, so bolje zračne in lažje dostopne za nego ter obiranje. Vrvico lahko napnemo tako v rastlinjaku kot tudi na zunanji gredici. V obeh primerih seveda potrebujemo stabilno konstrukcijo, na katero vrvico napnemo.

PREBERITE TUDI:

Zelenjavni

Poletna skrb za visoke grede

Okrasni

8 idej za ustvarjanje očarljivosti vrta z oporami za rastline

Prednosti vzgoje ob vrvici

Glavna prednost tehnika vzgoje paradižnika ob vrvici je, da pridelamo bolj zdrav paradižnik. Rastlino ob vrvici vzgajamo na enem glavnem steblu brez stranskih obvodov, zato so listi in plodovi bolje osvetljeni in prezračeni, s čimer se zmanjša možnost gnitja in pojava drugih bolezni. Manjša je tudi nevarnost poškodb, saj vrvica predstavlja trdno oporo in se v težkih vremenskih razmerah ne podre tako zlahka kot kol. Poleg tega paradižnika na vrvico ne vežemo, zato stebla niso izpostavljena pritiskanju in omejevanju.

Shutterstock

Vzgoja ob vrvici je tudi bolj praktična. Pregled nad rastlino je boljši, saj ni toliko odvečnega zelenja, zato je tudi nega bolj preprosta. Do plodov dostopamo lažje in jih brez težav poberemo. Ker optimalno izkoristimo energijo rastline za pridelavo plodov, je pridelek navadno večji kot pri klasični vzgoji. Ne nazadnje pa ne smemo pozabiti na estetski videz: takšna konstrukcija je v primerjavi z vzgojo ob kolih veliko bolj urejena in lična. Paradižniki, ki kot postrojeni vojaki rastejo na enakomerno napetih vrvicah, dodajajo gredicam poseben občutek reda in harmonije.

Shutterstock

Kako deluje tehnika vzgoje ob vrvici?

Osnovna ideja je torej, da kole zamenjamo za vrvico, ni pa to edina posebnost te vzgoje. Ključno je namreč, da med rastjo ves čas spremljamo rastline, jih redno pinciramo in skrbimo, da se ne razrastejo v več stebel. Steblo med rastjo ves čas tudi ovijamo okoli vrvice, a pri tem ga ni treba pripenjati, saj sila trenja poskrbi, da se rastlina na vrvici zadrži sama od sebe.

Najprej pa k osnovam. Čeprav govorimo o vzgoji ob vrvici, čisto brez palic vseeno ne gre. Vrvica pač ne stoji sama od sebe, zato moramo pripraviti ustrezno ogrodje. Za povprečno veliko gredico potrebujemo štiri močne ogrodne kole, lahko so železni ali leseni, a naj bodo dovolj debeli in iz dolgo vzdržljivega lesa. Dolžina stebrov naj bo približno tri metre, ker pa jih bomo vkopavali v tla, naj bodo na eni strani ošiljeni v špico (druga stran naj ostane ravna).

Shutterstock

Poleg osnovnih stebrov potrebujemo še prečnike. Dva bosta ogrodje povezovala po širini, dva pa po dolžini. Dolžina krajših dveh je tako približno 1,2 metra, prečnika, ki bosta ogrodje povezovala po dolžini, pa sta daljša, prilagojena dolžini gredice, ki smo jo namenili vzgoji paradižnika. Za prečnike uporabimo enak material kot za ogrodje, najbolje kostanjeve palice ali smrekove sušice.

Na mestih, ki smo jih določili za postavitev ogrodnih kolov, izkopljemo približno pol metra globoke luknje. Vanje postavimo ošiljene dele ogrodnih palic, ki jih nato s kladivom trdno zabijemo v tla. Razdalja med ogrodnima koloma na krajši strani naj bo približno 60 centimetrov, po dolžini pa se prilagajamo velikosti grede. Ko ogrodje postavimo, se lotimo dodajanja prečnikov. Na ogrodne stebre jih zato, da bomo dosegli maksimalno stabilnost, pritrdimo z vijaki s pomočjo vrtalnega vijačnika. Pomembno je, da sta daljša zgornja prečnika dovolj trdna, da bosta prenesla težo polnih paradižnikov. Stabilnost ogrodja lahko preverimo tako, da se z rokami obesimo nanj. Če zdrži našo težo, smo opravili dobro delo.

Shutterstock

Ko ogrodje stoji, je na vrsti napenjanje vrvice. Seveda ni vseeno, kakšno vrvico izberemo. Pomembno je, da je dovolj čvrsta, da bo prenesla težo bujno rastoče rastline, hkrati mora biti dovolj nežna, da ne bo poškodovala stebla, ki se bo vzpenjalo po njej. Na trgu lahko najdemo vrvice, ki jih prodajajo prav za ta namen. Po navadi imajo dodane še kavlje za obešanje in nekatere med njimi obroček, ki v začetni rasti pomaga rastlini, da se obdrži na vrvici. Zadostujejo pa tudi bolj domače rešitve … Najboljše so vrvice iz kokosovih vlaken, primerne so tudi sintetične vrvice za vrtnarjenje. Če boste izbrali bombažne vrvice, bodo začele gniti, neprimerne so tudi preozke vrvice, ki lahko prerežejo steblo, in preveč elastične vrvice, saj ne bi zagotavljale dovolj stabilne opore. Dolžina posamezne vrvice mora biti vsaj dva metra, še bolje pa 2,5 metra, da bomo imeli več manevrskega prostora, ko bomo rastline ovijali po vrvici navzgor.

Najlažje je, če vrvico na mestu, kjer bomo posadili sadiko paradižnika, zasidramo v tla. To storimo tako, da vrvico s pomočjo kovinske palice potisnemo vsaj 30 cm v tla. Če ne verjamemo, da bo vrvica na takšen način ostala zasidrana v tleh vso sezono, lahko v tla zabijemo tudi klin, ki ga drugače uporabljamo za pritrjevanje šotorskih vrvi, in nato na klin privežemo vrvico. A naj vam stabilnost na tem koncu ne povzroča prevelikih skrbi. Nekateri vrvice niti ne sidrajo, ampak jo le nežno privežejo na spodnji del stebla mlade sadike. Rastlina namreč lahko vrvico drži tudi sama s svojo rastjo. V tem primeru je pomembno, da vozlišče ni pretesno (pri tem moramo upoštevati, da bo rastlina debelila steblo, ko bo rastla, in tudi takrat je vrvica ne bo smela stiskati), hkrati vrvica ne sme biti preveč ohlapna, da paradižnik ne bi začel viseti.

Shutterstock

Na zgornjem delu vrvico privežemo na prečno palico, pri tem pa uporabimo vozel, ki nam bo pozneje omogočal, da bomo napetost vrvice po potrebi spreminjali. Ob vsako vrvico posadimo po eno sadiko paradižnika, nato pa mlado steblo že nežno ovijemo okoli vrvice. Ker paradižnik nima sam od sebe ovijalne moči, ga bomo med rastjo sproti v spirali ovijali okoli vrvice, pri tem pa nekoliko prilagajali napetost. Vrvica mora biti rahlo napeta, vendar nikakor preveč zategnjena, saj bi tako poškodovala nežno steblo. Praktično pravilo je, da naj bo napeta toliko, da jo lahko z dvema prstoma rahlo premaknemo za nekaj centimetrov levo in desno, če pa jo nežno povlečemo naravnost navzgor, v njej začutimo rahel upor. Vrvica ne sme biti niti preohlapna, saj se v tem primeru rastlina ne bo zmogla lepo vzpenjati in bo začela polagati plodove na tla.

Shutterstock

Poleg vrvice je značilnost te tehnike tudi pinciranje

Dobri rezultati vzgajanja paradižnika ob vrvici niso le posledica malce drugačne opore. Zelo pomembno je tudi, da pri tej tehniki paradižnik redno pinciramo in ga tako vzgajamo v eno steblo. Če paradižnik vzgajate že nekaj časa, idejo pinciranja gotovo dobro poznate, a še vseeno ponovimo nekaj osnov.

Pinciranje pomeni, da redno odstranjujemo stranske poganjke, ki vznikajo v pazduhah med glavnim steblom in listi. Če bi te zalistnike pustili rasti, bi se sčasoma razvili v močna in razvejana stebla, ki bi rastlini jemala energijo in bi njeno rast usmerjala v širino namesto v višini. Zaradi tega je pridelek pogosto manjši, plodovi pa so drobnejši.

Shutterstock

Pri pinciranju je najpomembnejša pravočasnost. Zalistnike odstranjujemo, ko so še mladi, dolgi približno nekaj centimetrov, saj jih v tej fazi lahko preprosto in brez poškodb odščipnemo s prsti. Ko rastlina raste ob vrvici, imamo nad njo dober pregled, brez težav jo tudi dosežemo in tako vsakič, ko gremo mimo, le odščipnemo nove zalistnike. Najboljši čas za pinciranje paradižnika je sicer zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, ko so temperature nižje in rastline niso izpostavljene največji vročini. Takrat je rastlina manj občutljiva na poškodbe, pinciranje pa je zanjo manj stresno. Če pinciramo v najbolj vročih dnevnih urah, se lahko zgodi, da bo rastlina začela veneti, več je tudi možnosti za okužbe.

Shutterstock

Redno pinciranje omogoči, da se rastlina usmeri v eno močno in zdravo steblo, ki ga lahko enakomerno ovijamo okoli vrvice. Poleg odstranjevanja zalistnikov sproti odstranjujemo tudi porumenele, poškodovane ali tal se dotikajoče liste, s čimer preprečujemo dodatno tveganje za razvoj bolezni.

Kako pogosto pinciramo in ovijamo okoli vrvice?

Ko paradižnik raste, ga običajno ovijamo okoli vrvice enkrat na teden. V normalnih vremenskih razmerah, ko so temperature prijetne in vreme suho, je to povsem dovolj, da rastlina lepo napreduje. Hkrati z zavijanjem opravimo pinciranje. Steblo okoli vrvice vedno zavijamo zelo previdno in nežno, da ga ne poškodujemo. Če kakšen zalistnik že preveč zraste in ga ne moremo več enostavno odlomiti z roko, ga raje odrežemo z ostrimi škarjami, da preprečimo preveliko rano na steblu.

V vročih dneh paradižnik raste hitreje, zato je takrat priporočljivo, da ga »servisiramo« nekoliko pogosteje, najbolje na vsake štiri ali pet dni. Malce več pozornosti potrebuje tudi v deževnem obdobju oziroma ob visoki zračni vlagi, saj se takrat bolezni hitro širijo in je še toliko bolj pomembno, da takoj odstranimo mokre in tal se dotikajoče liste.

Je še čas za spremembo?

Čeprav se po navadi za vzgojo ob vrvici odločimo še pred sajenjem paradižnika, pa vseeno še niste prepozni za spremembo. Če vas je naš članek navdušil in ste se zagreli za nov »eksperiment«, preprosto odstranite obstoječe opore ob paradižniku in jih zamenjajte za vrvico. Paradižnik bo šele zdaj zares začel pospešeno rasti, zato tudi ni prepozno, da ga začnete pincirati, če tega seveda še niste naredili. Še posebej smiselno je, da se za spremembo odločite, če ste imeli s koli v preteklosti veliko težav ali pa vam paradižnika ni uspelo vzgojiti v eno steblo. Vzgoja ob vrvici bo vse te izzive olajšala in vas navdušila s slastnim pridelkom.