Arhiv

"Vsakič me je sesulo ob vseh izgubah, ki so me doletele. Leta 1999 sem najprej izgubila moža. Bil je moja velika ljubezen. Spoznala sva se leta 1962 v hotelu Palace v Portorožu, kamor so me povabili na oddajo Pokaži, kaj znaš. Bil je v orkestru, lep in mlad fant z velikimi modrimi očmi. Videti je bil tako nežen in nedolžen, a si ga nisem upala pogledati. Zdelo se mi je, da se taki luštni fantje že ne bodo ozirali za menoj. Pa me je upal pogledati. In je med nama začelo nekaj brbotati. Ko sva ugotovila, da sva si všeč, je moral k mojemu očetu in ga prositi za mojo roko. Hvala bogu, da je bil oče moder mož, ki je kljub preprostosti imel iskreno rad svoje otroke. Vedno je govoril, naj gremo in da bo molil za nas, za kar sem mu zelo hvaležna. Mož je bil akademski glasbenik, ki je pokonci držal vso družino, jaz sem bila vedno svobodnjakinja. Preživela sva veliko hudega, potem pa mi ga je vzel rak. Ko je odhajal, sem mu na smrtni postelji rekla, da bom šla kar za njim. Rekel mi je, da naj še malo počakam, da si bo najprej malo spočil od mene. In mi na srce položil, da imam sina Andreja in hčerko Ano, za katera je treba skrbeti. In sem nekako preživela tudi to grozo," je o izgubi moža povedala Elda Viler. 

Adrijan Pregelj / RTV Slovenija

To pa ni edina preizkušnja ... "Nisem si še niti dobro opomogla od tega, ko se je potem poslovil še moj oče. Pa je bilo treba stati ob strani mami, ki je bila ravno tako zelo navezana na svojega moža. A me Šavrinke smo močne, pokončne, poštene in trmaste, pa sem, četudi čisto strta in obupana, nekako rinila dalje. Ni bilo preprosto, saj sem bila v svobodnem poklicu, in ko so mi vzeli status svobodnega kulturnega delavca, ne glede na to, koliko sem naredila za slovensko glasbo, sem za nekaj let utihnila. Kar nenadoma ni bilo nič vredno, kar sem naredila do takrat, čeprav so vsi služili na moj račun."