Arhiv

Danes bodo k večnemu počitku pospremili srčno humanitarko Anito Ogulin, ki se je v naša srca vtisnila kot velik človekoljub in dobrotnica. V duhu zadnjega slovesa z vami delimo besede, ki jih je izrekla ob zadnjem delu bitke s kronično levkemijo in mnogoceličnim limfom B. Ogulinova ni namreč nikoli prenehala verjeti v svoje poslanstvo, vseskozi je upala na svojo vrnitev.

"Res je bilo na začetku silno težko. Spraševala sem se, kako po vseh teh letih življenja opustiti vse klice na pomoč, pogovore, terenske obiske, konkretne akcije, številne dejavnosti ... Pustiti telefon v kotu in se odmakniti od vsakdana, ki mi je dolga leta polnil dneve in tudi noči. Nato me je prešinilo, da če se želim še naprej boriti z boleznijo, jo moram sprejeti, morava se nekako sporazumeti, drugače ne bo šlo. Veliko sem bila v bolnišnici, prosti čas sem začela preživljati s svojimi najdražjimi, se sprehajati ob svoji najljubši reki Savi, predvsem sem poskušala biti čim več v gospodinjstvu in v naravi. Seveda medtem nikoli nisem povsem opustila pomoči, vendar je potekala bolj ali manj na daljavo," je za revijo Obrazi povedala Ogulinova.

ZPM Moste-Polje