RTL

Predvajanje pustolovščine Gospodin savršeni (Sanjski moški) je zaključeno, izbranki Vanja in Maidi ter sanjska moška Šime in Miloš pa so trčili ob veliko zanimanje in odzive gledalcev, ki so že tekom oddaje pogosto prestopali meje, predvsem v veri, da jim je dovoljeno malodane vse. Ker gre za 'like' s televizije - torej gledalcem pripada, da jih trgajo na koščke in vsak na svoj način puščajo sledi. Zdi se, da ob tem večina pozablja, da gre prave ljudi iz mesa in krvi, s čustvi, ki so trenutno na eni večjih preizkušenj. Zakaj? Bomo razložili in tekom pogovora z Vanjo Stanojević predstavili, kaj pomeni neobremenjeno stopiti v takšen šov, kjer pa se ti življenje nepričakovano obrne na glavo.

Kaj pomeni, ko se romantična čustva oblikujejo umetno, v nenaravnih okoliščinah, ob vzpodbudi produkcije in kaj se potem zgodi, ko žarometi ugasnejo in dve takšni osebi ostaneta prepuščeni sami sebi? Kaj se takrat zgodi znotraj tebe s psihološkega vidika?

Znotraj tega mehurčka, v katerem smo ustvarjali resničnostni šov, so čustva seveda pospešena, dogodki pa se odvijajo hitreje, kot bi se v realnem življenju. Občutki so zato še toliko intenzivnejši. Ko pa se vse to konča in si prepuščen samemu sebi, je seveda vse drugače. Kljub temu verjamem, da je – če sta prisotna volja in trud – mogoče ohraniti določeno intenziteto. Res pa je, da Šime ni imel odnosa le z menoj. Oblikovati ga je moral tudi z drugimi dekleti in svojo energijo usmeriti v več smeri, medtem ko sem jaz svojo energijo usmerila samo vanj. Vsa ta dinamika, ki nas je spremljala v šovu, je morala nato v zunanjem svetu najti ravnovesje.

Kaj se je potem dogajalo po koncu snemanja in tekom predvajanja oddaje? Kako si vse to doživljala?

Trenutno sem čustveno zelo izčrpana in mislim, da se tudi Šime počuti podobno. Po vrnitvi z Rodosa sva bila ves čas v stiku. Seveda so bili trenutki, ko je bilo težko – predvsem zame, saj sem morala gledati epizode, v katerih je on gradil odnose z drugimi dekleti. Kljub temu pa sva ohranjala stik. Pred predvajanjem šova sva se tudi videla, vendar pa so se potem, tekom spremljanja oddaje stvari spremenile.

Zaradi česa in na kakšen način?

Mislim, da so nenaravne okoliščine vplivale name – začela so se prebujati neprijetna čustva, ki jih verjetno ne bi bilo, če bi se spoznavala v bolj običajnih razmerah. Zaradi tega sva se v nekem obdobju nekoliko oddaljila in se manj slišala, saj bi pogovori v tistem trenutku le škodovali najinemu odnosu.

Pa kasneje, sta lahko to premostila?

Ja, zdaj sva ponovno v stiku in nadaljujeva svojo zgodbo. Kar bo, bo. V ljubezni ni zagotovil in ne morem reči, ali bova uspela – tega preprosto ne vem. Poleg tega šov še ni povsem zaključen, najina zgodba pa je še vedno pod drobnogledom javnosti, saj so oči mnogih še vedno uprte v naju. Ni enostavno, ni lahko.

Ali sploh lahko ugotoviš, kaj čutiš, ko pa nad glavo kot velik siv oblak visi pričakovanje, da bi morala čutiti, ker si bila nenazadnje tista, ki je bila izbrana?

V določenih trenutkih se mi je res vse pomešalo – sploh nisem več vedela, kaj čutim ali kdo sem. Vse to zaradi intenzivne pozornosti in pritiska, ki sta prišla s šovom.

RTL

Čeprav je koncept oddaje Sanjski moški v teoriji jasen, kar na enkrat šov le ni več samo šov, kajne? Ko se rodijo čustva, je najbrž težko spremljati osebo, v katero se zaljubljaš, kako si izmenjuje naklonjenost z drugimi ženskami …

Tako je, ja. Na začetku sem to res gledala kot šov – ni mi bilo težko, saj sem se zavedala, kje sem in kakšne so okoliščine. Sprejela sem pravila igre, in ko jih enkrat sprejmeš, se osredotočiš predvsem na svoj odnos z njim ( op.a. Sanjskim moškim). Poskušaš odmisliti vse drugo in se prilagodiš situaciji, v kateri sprejmeš stvari, ki jih v realnem življenju sicer ne bi.

Ko pa prideš ven, ta pravila igre odpadejo. Pričakuješ, da se bo odnos začel graditi na nekem drugem nivoju, a ni nujno, da se to zgodi. Ni enostavno, ko se dinamika kar naenkrat spremeni – preprosto zato, ker smo se navadili na te nenaravne okoliščine.

Seveda, to najbrž ni tako preprosto, kot obrniti list papirja in pričeti pisati novo poglavje …

Drži, saj stvari preprosto ne morejo iti kar tako naprej. Po mojem mnenju je pomembno, da si vzameš neko pavzo. Tudi midva sva spremljala šov – on mene, jaz njega – in se na nek način tako še dodatno spoznavala. Poleg tega so se prava čustva začela prebujati šele proti koncu snemanja. Ne moreš po nekaj tednih začutiti močnih čustev, kot bi jih morda po nekaj letih. Jaz sem si vzela čas, postopoma gradila odnos, in potem je bilo seveda težko, ko je ostalo le še nekaj deklet. Ampak v zadnji fazi, ko smo bile samo še tri, je bilo lažje, saj sem vedela, da obstaja realna možnost, da pridem do konca in da bo med nama nekaj več.

Pa sedaj, oziroma potem, ko vse tole mine, si želiš nadaljevanja zgodbe?

Srčno upam, ker verjamem, da imava potencial. A ničesar ne morem zagotovo trditi, saj nisva imela dovolj priložnosti, da se zdaj v realnem svetu res spoznava na novo. Kljub temu mislim, da so temelji postavljeni – kako se bo razvilo, pa bomo videli.

Kaj pa pričakovanja gledalcev in medijev, ki s svojimi odzivi vzbujajo pritiske, da bi se 'pravljica' morala nadaljevati? Ti to vzbuja občutke, da boš razočarala javnost, če se to ne bo zgodilo? Občutiš vse to kot breme?

Ja, to občutim kot breme. Mislim, da mediji preveč posegajo v zasebnost. Seveda, sama sem se zavestno odločila za sodelovanje in se zavedam, v kakšni situaciji sem, to je pač realnost. Ampak z zunanjim pritiskom in forsiranjem se ne da ničesar doseči – še posebej pa ne graditi ljubezni. Zdi se mi, da vsi od naju pričakujejo, da bova postala popoln par, ki bo ustvarjal popolno zgodbo. Seveda, če bi šlo vse gladko, bi bila midva že zdaj par, ampak tega preprosto ne moreva reči. To ni realno. Sva v kontaktu in gradiva odnos, kam naju bo to pripeljalo, pa nihče ne more vedeti – niti jaz, niti on.

Pet mesecev nenehnega pritiska in čustvene izčrpanosti pusti posledice. V takih trenutkih se moraš najprej ustaviti, si vzeti čas zase in se vprašati: Kaj želim zase? Kje sem jaz v tej zgodbi? Šele ko si to razčistiš, lahko sploh razmišljaš o tem, kako in kam naprej.

Osebni arhiv